Tiskane izdaje
Viktor Viki Tišler je bil rojen leta 1941 na Jesenicah. Tridesetega novembra bi praznoval svoj 72. rojstni dan. Zaznamovalo ga je težko otroštvo, saj je štel komaj tri leta, ko mu je umrla mama. Najstništvo je posvetil športu, predvsem nogometu in hokeju. Bil je eden prvih hokejskih naraščajnikov v Podmežakli, ki ni bil prihajal iz znamenite Kurje vasi, temveč z druge, plavške strani Save, po hitro naučenem temeljnem znanju v dinamični igri s palicami in ploščkom pa je zablestel v napadalni vrsti, v kateri sta bila še Albin Felc in Franc Smolej. Vsi trije so imenitno predstavljali jeseniško hokejsko šolo doma in na tujem.
Vikija je odlikoval deloven pristop, vedno je igral srčno in ustvarjalno, do tekmecev spoštljivo, v duhu športnega boja. S svojimi Jesenicami je osvojil kar dvanajst naslovov državnih prvakov. Za reprezentanco Jugoslavije je nastopil prvič leta 1960 in bil njen nepogrešljiv član vse do leta 1975. Nastopil je na 12 svetovnih prvenstvih, posebej je bil ponosen na tri olimpijske nastope, v Innsbrucku 1964, v Grenoblu 1968 in Saporu 1972. Sploh pa je bil takrat med redkimi izbranci iz Slovenije, ki so potrkali na vrata NHL, v kateri se je preizkusil v dresu St. Louisa. Uspešno je nato igral pri Allegheju v Italiji. Po vrnitvi na Jesenice je skoraj pri svojih štiridesetih z velikim veseljem nastopal za Kranjsko Goro, podružnično jeseniško moštvo, nakar je pri klubu zapustil izjemno dediščino – niz doma vzgojenih mladih hokejistov.
Viki v zasebnem življenju ni doživel veliko lepega. Tudi zaradi izkušenj iz mladosti je svojo dušo zavil v oklep samote. Le redki njegovi sopotniki smo ga imeli priložnost spoznati tudi drugačnega, bolj odprtega. Posebej pa je bil v vseh letih navezan na omenjena soigralca, Bineta Felca in Franca Smoleja. Sam sem se sprva kot kratkohlačnik navduševal nad njegovimi mojstrovinami na ledu, pozneje je bil moj sodelavec v strokovni službi Športnega društva Jesenice, današnjem Zavodu za šport, pri katerem je po končani hokejski poti postal skrbnik športnih objektov in dvorane Podmežakla. Slednjo je doživljal kot svoj drugi dom.
Ko se je upokojil, smo – žal – spoznali tudi črno plat življenja vrhunskih športnikov. Njegova pokojnina je bila skromna in ko ga je doletela še bolezen, je z njo komajda shajal v domu starejših občanov. V težavah so se ga na pobudo prijateljev iz hokejskih časov spomnili pri Olimpijskem komiteju Sloveniju, mu dvakrat pomagali s skromno donacijo, pač v mejah zmožnosti, a kot mi je večkrat dejal, mu je gesta OKS pomenila več kot kakršnakoli nagrada!
Viki je v zadnjih tednih življenja, zdravstvenim težavam navzlic, še vedno hodil vsak dan v Podmežaklo. Skoraj vsak najin pogovor je odražal njegovo žalost, ko je spremljal propadanje jeseniškega hokeja, čigar prihodnost ga je skrbela bolj kot huda bolezen. Ko sem ga dopoldne tik pred odprtjem popeljal po prenovljeni dvorani, mi je ob slovesu s solzami v očeh dejal: »Prečudovita je, konec obnove sem dočakal, sedaj si želim le še to, da bi si tu ogledal kakšno dobro hokejsko tekmo mojih naslednikov.« Žal se mu ta želja ni uresničila, bolezen je prehitro zmagala …
