Tiskane izdaje
Ljubljana – Med tistimi slovenskimi hokejisti, ki nestrpno pričakujejo reprezentančni zbor in nato prihodnji teden nastop na močnem turnirju v Innsbrucku, je Robert Kristan. Vrsto let udarni vratar risov se namreč v tej sezoni na klubski sceni prebija skozi krizo. Zapustil je Pardubice, ugledni češki klub, in se preselil k manj znanemu Chomutovu, sicer ta čas višjeuvrščenemu v extraligi.
Približno pred enim letom niste skrivali navdušenja nad statusom pri enem od velikanov češke hokejske scene, klubu, kjer je izjemno šolo opravil Dominik Hašek, nekoč vodilni vratar na svetu. Uživali ste zaupanje stroke, navijači si tekme brez vaših obramb niso znali predstavljati – kaj se je pravzaprav zgodilo zdaj, ko se v zadnjih mesecih nikakor niste vrnili na želeno raven?
Prav rad bi vam ponudil natančen odgovor, a si, žal, tudi sam ne morem razložiti, kaj se pravzaprav dogaja. Zdaj me spremlja smola! Vem, ne morem iskati izgovorov drugje, a preprosto se mi je po jesenski poškodbi zgodba v Pardubicah porušila. Nisem več dobil priložnosti, krivično bi bilo, če bi vam dejal, da si tedanji vratar (Američan Brandon Maxwell, o. p.) ni zaslužil nastopov. In povrhu mi še takrat, ko sem ga zamenjal, ni šlo po željah, kar pa niti ni presenetljivo, saj se dva meseca brez tekem poznata glede tekmovalnega občutka.
A ne glede na vaše bogate izkušnje ni šlo le za tekmovalni občutek, temveč tudi za vašo zbranost?
Nedvomno, takšen izostanek te psihično lahko zelo dotolče. Marsikaj sem se na svoji športni poti že naučil, prestal tudi kakšno podobno krizo, ko zlepa nisem dobil prave priložnosti, tokrat pa je bilo vse skupaj še bolj boleče, saj se je moštvo Pardubic iz tedna v teden soočalo z novimi porazi, poškodbami, klub pa s pretiranimi menjavami in spremembami strokovnih usmeritev. Izgine ti samozavest, vedno znova se sprašuješ, zakaj gre vse narobe.
Je to vaše jesensko poglavje na Češkem podobno tistemu, ko vam pri reprezentanci nekoč ni zaupal selektor John Harrington, ali pa ko ste morali zapustiti »medvedji brlog« v Zagrebu?
Na primera iz preteklosti, ki ju omenjate, ne morem več vplivati, pridejo pač trenutki, ko stroka ali vodstvo v pisarni razmišlja drugače, tebi kot športniku pa ni druge, kot da potrpežljivo čakaš in upaš na zasuk.
A zdaj je klub izjemne hokejske šole in s šestimi šampionskimi lovorikami za vas preteklost – kako se ozirate k selitvi v Chomutov?
Presrečen sem, da se mi je ponudila možnost za odhod in prekinitev nočne more. Seveda Chomutov na češkem hokejskem zemljevidu ni tako vidno zapisan kot moj prejšnji klub, a zdaj je bližje končnici, prišel sem, da bi spet branil, kar se mi uresničuje. Toda smoli se povsem le ne morem izogniti – na zadnjih devetih gostovanjih je moje novo moštvo vedno znova izgubilo, ni tistega želenega presežka.
Nazadnje pa ste doživeli poraz na tujem prav v Pardubicah …
Poskusil sem se zbrati kot za vsako tekmo, ni bilo posebnih čustev, ker sem se vrnil v znano dvorano.
Sami ste sicer z družino uživali na osrednjem Češkem, kako je zdaj v industrijskem kraju blizu severne meje z Nemčijo?
Mesto sicer ponuja manj kot Pardubice z okolico, središče je morda le malo večje od mojih Jesenic. Zdaj še ni bilo časa za raziskovanje, všeč mi je pa, da do Dresdna, kjer sta David in Marcel Rodman, ni daleč, le ura vožnje, podobno tudi do Prage, kjer si hokejski kruh služita Robert Sabolič in Žiga Pavlin.
Sicer pa je pred vami in med omenjenimi igralci tudi Saboličem. vrnitev domov, saj bodo naslednji teden reprezentančne priprave, ki jim bo sledil odhod v Innsbruck?
Vedno znova se razveselim priložnosti v reprezentanci, tokrat pa že prav posebej hrepenim po vrnitvi med rise, saj mi na klubski sceni že od jesenskih dni, kot sem vam dejal, ni šlo po željah. Želim si nabrati energijo, še vedno je za vsakogar od nas, ki smo v zadnjih letih pisali reprezentančno zgodbo, vrnitev v to slačilnico kot balzam za dušo.
Le da je v njej zdaj v selektorski vlogi Matjaža Kopitarja zamenjal Nik Zupančič – kako gledate na to spremembo?
Ni nikakršnih težav, oba stavita na red in disciplino, Zupančičev temeljit pristop do nalog je že dobro znan, verjamem, da se bomo dobro pripravili na aprilsko prvenstvo skupine B. Manj bo tekem kot med elito, a spored bo zelo strnjen, ne bo popravnih izpitov.
Kaj pa tekmice, ki vas čakajo v prihodnjem tednu, Avstrija, Francija in Slovaška?
Ne razmišljam prav veliko o njih, predvsem se moramo ukvarjati s svojo igro. Prav je, da imamo v pripravljalnem obdobju zahtevne tekme, ta turnir nam bo tudi zato prav dobro del.
Kaj si pa mislite o zadnji novici z Jesenic, iz vašega domačega kraja, o možnosti za nov vstop v EBEL?
Prebral sem to in se pri priči razveselil. Dobro pa vem, da se bo naloge treba lotiti zelo premišljeno in vsekakor dolgoročno. Komu bi zdaj pomagalo, če bi Podmežakla dobila moštvo za eno leto, potem pa bi se spet znašla v težavah?
Kako z oddaljenosti, s češkega severa, vidite prihodnost Jesenic, ni skrivnost, da mnogi navijači upajo, da boste nekoč spet oblekli rdeči dres z železarjem na prsih?
Nikakršnega dvoma ni, da Jesenice potrebujejo EBEL, navijači pa uspešno moštvo. Vedno je tako, da občinstvo uživa v zmagah. Sedanja Olimpijina zgodba z dna lestvice za Jesenice ne bi bila zanimiva. Zato je bolje, da igraš recimo tri sezone v INL in šele nato stopiš korak višje. Obrestoval se bo le dolgoročni projekt, drugače ne bo niti zanimanja kot nekoč niti novih uspešnih hokejistov.
