Vrnitev v Tivoli k vzorniku in prijatelju

Ljubljana – Hokejski Tivoli se v teh dneh spoznava z alpsko ligo. Nekoč, pred 20 leti in več, so zmaji v tem tekmovanju že igrali, a zdaj gre za povsem novo zgodbo, potem ko je EBEL postala za slovensko klubsko sceno predraga. Junak zadnje Olimpijine zmage v Italiji je bil Andrej Hebar, strelec gola odločitve tri minute pred koncem.

Potem ko so Ljubljančani tekmovalno sezono začeli slabo, s porazom v pokalnem finalu z Jeseničani ter nato spodrsljajema brez doseženega gola za uvod v alpsko ligo (Ritten 0:2, Kitzbühel 0:5), se jim je v nadaljevanju vendarle odprlo. Za njimi je niz treh zaporednih zmag, zato je povsem razumljivo, da se zdaj v Tivoliju optimistično ozirajo k novim izzivom v AHL, za začetek sobotnemu gostovanju v Cortini d'Ampezzo, nakar bodo že dan pozneje gostili moštvo iz Lusteanua.

»Težko je zdaj še ocenjevati razmerja moči med posameznimi moštvi, saj se je sezona komaj dobro začela. Za realno oceno mora miniti vsaj mesec tekmovanja, najbrž kar dva, sem si pa bil hitro na jasnem, da brez discipline na ledu uspeha za nas ne bo. To smo dodobra spoznali že na prvih dveh tekmah: ko smo nato našo zbranost dvignili na višjo raven, je bilo pri priči drugače,« razmišlja po tivolskem uvodu Andrej Hebar, vrsto let reprezentant in udeleženec svetovnih prvenstev najvišjega razreda v letih 2006, 2008 in 2011. Pri sedanjem Olimpijinem moštvu, pri katerem prevladujejo golobradi mladeniči, pripada izkušenemu jedru. »To zame ni prav nič moteče. Od soigralcev se hitro nalezem te mladostne energije, na ledu se počutim prav dobro,« je videti zadovoljen otrok ljubljanske hokejske šole, ki pa je bil zaradi svoje družabnosti in zelo zavzetega pristopa pri slehernem moštvu priljubljen, tudi pri svojih tujih delodajalcih na Švedskem, Češkem, Madžarskem, Slovaškem, v Franciji. Najbrž pa ni naključno, da je občinstvo v Podmežakli med vsemi Ljubljančani, ki so doslej oblekli rdeči dres z železarjem na prsih, najpogosteje ploskalo prav Hebarju.

In dejansko so med privrženci državnih prvakov številni upali, da se bodo uresničile govorice zadnjega poletja o njegovi vrnitvi na Gorenjsko. »Drži, pogovarjal sem se o tem z vodilnimi na Jesenicah, pa ni bilo srečnega razpleta. Na mizi je bila nato tudi Olimpijina ponudba, potem ko mi je Tomaž Vnuk, eden mojih hokejskih vzornikov, predstavil ta novi tivolski projekt, sem mu pri priči prikimal. To je zdaj povsem nov klub, ki nima ničesar skupnega s prejšnjim HDD Olimpija. No, precej zaslug za prihod k Olimpiji pa ima tudi naš vratar Robert Kristan, moj dolgoletni prijatelj. Njegova navzočnost pri tem moštvu me je le še bolj spodbudila k odločitvi o tem, da bi spet oblekel zeleni dres,« je obrazložil dogodke iz poletnih dni, ki pa so bili delno tudi presenetljivi, saj je bil nazadnje pri Ujpestu v Budimpešti zelo zadovoljen: »O tem sploh ni dvoma. Navdušil me je pristop k športu naših vzhodnih sosedov, razmere so urejene, izplačila redna. Vendar družine ni bilo mogoče preseliti na Madžarsko. Moje dekle ima zelo dobro delovno mesto pri nas, res ne bi bilo korektno, da bi zdaj šla za menoj v tujino.«

Za hokejista, ki je pred dvema tednoma praznoval 33. rojstni dan, je tako napočil čas za novo uveljavljanje na ledenih ploskvah alpske lige. O reprezentančnih ciljih pa ne razmišlja več tako resno kot nekoč. »Vsi, ki me poznajo, dobro vedno, da sem vedno zelo rad nastopil za rise, tudi v prihodnje bo v tako, če me bo selektor Kari Savolainen povabil. A obenem je tudi res, da imamo precej dobrih hokejistov, ki so mlajši od mene, zdaj je napočil njihov čas,« je še dodal v nestrpnem pričakovanju nadaljevanja sezone, za začetek zelo pisanega sobotno-nedeljskega spored v AHL.