Za Rodmana pred vrati slovo od Dunaja

Dunaj – Priljubljenosti hokejske igre v avstrijskem glavnem mestu nikakor ne kaže primerjati s tisto na Jesenicah, v Beljaku, Celovcu, zdaj tudi Szekesfehervarju. Toda navijači Vienna Capitals se se izjemno razveselili vstopa v končnico po sicer silno bledem ligaškem delu. O tem kot tudi o osebni prihodnosti smo se pogovarjali z Marcelom Rodmanom.

Skupaj s soigralci se mu je v torek po že nenavadno visoki zmagi nad Jeseničani odvalila skala od srca in preden se je dan pozneje pridružil moštvu na slavju v enem od lokalov v središču Dunaja, je sezono podčrtal tudi za Delo: »Na koncu smo jo dobro odnesli, dejansko pa smo imeli še najlažje delo v tem zadnjem kolu, saj smo gostili jeseniško moštvo, ki je ostalo brez kakršnihkoli možnosti za končnico. Slišal sem različna namigovanja o izidih v zadnjem kolu, mi pa smo si bili že od uvodne minute na jasnem, da se moramo zagnati v napad in doseči zmago vsaj za pet golov. Jasno, še kako mučno pa je bilo nato čakanje izida iz Beljaka. Pol ure je bilo v slačilnici vse tiho,« se je spomnil torkove večerne napetosti naš reprezentant, ki o aprilskem svetovnem prvenstvu v Stožicah ta čas prav nič ne razmišlja, saj je pred vrati že četrtfinalni dvoboj z moštvom iz Linza.

A prav lahko bi se zgodilo, da bi na Dunaju z moštvom izjemnih posameznikov in visokega proračuna, ki naj bi se sukal med štirimi in petimi milijoni evrov na sezono, ostali brez izločilnih bojev. »Če so nam Jeseničani pomagali? No, predvsem smo bili odvisni od svojega učinka. Res pa je, da smo imeli na drugi strani moštvo z ozkim igralnim kadrom, ki ti sicer lahko povzroči nevšečnost, a mu je ob koncu vidno primanjkovalo moči. Pa sprva niti ni slabo igralo, toda tekma, na kateri je že po 12 minutah rezultat 5:3, seveda ne sodi med tiste vsakdanje,« se dobro zaveda hokejist, ki ga je ob tej tekmi bolelo spoznanje, da se tudi ob visokem številu golov ni vpisal med strelce ali podajalce. »Dobro, o končni oceni se bomo pogovarjali po sezoni, toda vsaj doslej je ta zame ena najslabših na dosedanji športni poti. Nimam česa skrivati, nikakor nisem zadovoljen. Preredko sem bil na ledu, zdaj niti ne dočakam več priložnosti ob igri s hokejistom ali dvema več.«

Športnik, ki so mu načrte pogosto prekrižale zdravstvene težave – tako tudi v tej sezoni –, nikdar ni iskal izgovorov ob neuspehih na ledu, ko pa smo ga vprašali po obrazložitvi, čemu mu v zimi 2011/12 zlepa ne gre, je odgovoril: »Očitno name, kot tudi na nekatere druge, niso dobro vplivale kadrovske spremembe pri vodenju kluba. Naš prejšnji trener Kevin Gaudet mi je vedno zaupal, z njim sem se tudi pogovarjal, ko je bil kandidat za slovenskega selektorja. Sprememba v slačilnici zame nikakor ni bila koristna, seveda pa se vedno trudiš igrati po svojih najboljših močeh. Prav žal mi je, da mi ni šlo po načrtih, saj se sicer v moštvu še vedno dobro počutim. Sicer pa to sami opažate,« se je ozrl k nekaj metrov oddaljeni dolgi mizi, ko so ga soigralci večkrat med pogovorom kar prek mobilnega telefona vabili v svojo družbo …

Pred vrati je četrtfinalni dvoboj z moštvom iz Linza, ki mu po vsem videnem v ligaškem delu sezone pripada jasna vloga favorita. »A končnica lahko marsikaj zasuče, predvsem moramo ostati sproščeni. Na koncu smo se le uvrstili med najboljših osem, ti zadnji dnevi so bili polni živčnosti in neučakanosti,« pravi, se zamisli in si prizna: »Po takšni sezoni ne verjamem, da mi bodo na Dunaju ponudili novo pogodbo. Bržkone se bom moral preseliti, ta čas še niti približno ne vem, kam bi me lahko peljala športna pot,« je še povedal Gorenjec, ki si je skupaj s svojo soprogo Veroniko s Štajerskega kupil hišo v okolici Maribora. A prej bo družina z malčkom Henrikom verjetno zamenjala novo tuje okolje. Morda celo na Švedskem pri bratu Davidu. »Njega sem na Dunaju prav posebej pogrešal, saj sva se na ledu ujela kot le z malokaterim igralcem doslej …«