Tiskane izdaje
Ljubljana – Resda so časi, ko je domači hokejski derbi v boju za naslov državnih prvakov športno Slovenijo razdelil na dve polovici, rdečo in zeleno, že oddaljeni, vseeno pa sleherni finale končnice na ledenih ploskvah zbudi posebno pozornost. Ljubljančani in Jeseničani bodo serijo na tri zmage odprli v ponedeljek, ob 17.30, v dvorani Tivoli.
Pri nas pač ni več petega letnega časa, kot hokejski zanesenjaki v Severni Ameriki in po nekaterih evropskih deželah imenujejo izločilni del sezone, ko se najboljši moštvi na koncu uvrstita v finale in tam v nizu tekem na nekaj zmag, najpogosteje na tri ali štiri, odločata o šampionski lovoriki. Od uvodne sezone v slovenski samostojnosti (1991/92) sta se zmagoslavij veselila le tabora z Jesenic in iz Ljubljane, tudi zdaj ne bo prav nič drugače. Pogled v število končnih zmag privablja nasmeh na obraze Olimpijinih privržencev, saj so se ti veselili 14 pokalov, na Gorenjskem jih imajo natanko 10. Pogled v leta pred samostojnostjo pa razkriva krepko prednost jeseniškega tabora – s 23 naslovi pred samostojnostjo so Jeseničani pisali vidno poglavje zgodovine slovenskega športa, zlasti je bil takrat izjemen niz zaporednih lovorik med letoma 1957 in 1971, ljubljanski klub se je veselil 8 zvezdic za naslov prvaka.
In kakšna je sedanjost? Če bi sodili zgolj po izbiri v kadru in preizkušnjah v sezoni EBEL proti realno močnejšim tekmecem – in zato tudi na bolj konkurenčni ravni – favorizirana vloga pred uvodno ponedeljkovo tekmo 25. finalne serije za slovenski naslov pripada ljubljanski četi Bojana Zajca. Toda ta trener razmišlja tudi drugače: »Ne, nismo prav veliki favoriti. Proti nam bo namreč nastopilo zelo motivirano moštvo, povrhu je od našega rednega tekmovalnega ritma v odprtem avstrijskem prvenstvu minilo že nekaj časa, zelo se bomo morali v prihajajočem finalu potruditi.« Tako je razmišljal še nekaj ur, preden sta o drugem finalistu odločali moštvi Jesenic in Celja. Oba tabora mu sicer zbudita lepe spomine: »Prav privoščil bi sedanjemu rodu hokejistov, da bi doživel tako polne dvorane, kot so bile na naših derbijih z Jeseničani. To so bili izjemni dnevi. Vem, tudi stepli smo se na ledu, a po tekmi in predvsem pri reprezentanci smo ohranjali prijateljski duh. Celje? Igral sem tam z Borisom Pajićem, ki je pozneje žal preminil, Tomažem Vnukom, Rokom Rojškom, odličnimi ruskimi okrepitvami. Takrat je bilo na naših tekmah več gledalcev kot pri rokometaših. Vesel sem, da je hokej ob Savinji spet oživel.«
Drži, hokejsko Celje se je spet zbudilo, Rojšek, zdaj trener, ima veliko zaslug za izjemen boj v polfinalu z železarji, to je bila sploh ena najlepših zgodb v zadnjih mesecih na slovenskih ledenih ploskvah. Državni prvaki iz Podmežakle so se morali zelo potruditi za uvrstitev v finale, na drugi tekmi serije na dve zmagi so bili hokejisti iz Knežjega mesta že zelo blizu drugemu zaporednemu uspehu. A Jeseničani so se rešili v podaljšku, na tretji tekmi polfinala v četrtek pozno zvečer pa se veselili zmage s 3:0 (1:0, 0:0, 2:0; Lahajnar, Brus, Rajsar) in tako novega nastopa v finalu. Navzlic nenavadni uri začetka tekme (21.30) se je na Jesenicah zbralo 1000 zvestih hokejskih privržencev, med njimi tudi 50 glasnih navijačev celjskega moštva, ko pa so v Podmežakli okrog polnoči zaklepali vrata dvorane, je še vedno odmevala pesem domačega jedra skupine Ultras, kako bo treba v Ljubljano po novo zvezdico …
Res, na Jesenicah se je prebivalstvo privadilo v zadnjih letih na marsikaj slabega, tudi po hokejski plati, a že iskrica, tako kot v tem polfinalu, lahko sproži evforijo na tribunah. »Vemo, kaj smo dosegli lani, poskusili bomo to ponoviti,« nam je omenil Sašo Rajsar, eden vodilnih adutov med železarji, ki so se v četrtek odrezali z disciplinirano predstavo, a za Olimpijin skalp bodo morali ponuditi več učinkovitosti pred tekmečevi vrati. In četudi v Ljubljani razmere še zdaleč niso urejene, tivolsko moštvo diha drugače kot pred enim letom. To pa naj bi bilo vidno tudi v tem finalu.
