Začaran krog

Začaran krog. Tako bi lahko najbolj jedrnato označili stanje ljubljanskega hokejskega kluba. Olimpija se je namreč že tretje leto zapored poslovila od odprtega avstrijskega prvenstva (EBEL) pred začetkom končnice. Zdaj še edino slovensko moštvo v tem tekmovanju se dejansko vrti v začaranem krogu – če bi izstopilo iz EBEL, bi bilo profesionalne zgodbe v Tivoliju konec, obenem pa moštvo bolj kot ne v tekmovanju le sodeluje. Občasno preseneti koga od favoriziranih tekmecev, toda zmage v daljšem nizu, zlasti na tekmah odločilnega značaja, so bile spet predaleč.

Odkar je Olimpija vstopila v EBEL, od jeseni 2007 torej, je dvakrat pustila res izjemen vtis. Ena uvrstitev v finale in druga v polfinale sta minevali ob razprodanih tivolskih tribunah, hokejska tekma je bila takrat odmeven družabni dogodek. Toda pozneje, po polfinalnem porazu s prvaki iz Linza v sezoni 2011/12, ni bilo nikogar, ki bi lahko na tej konkurenčni ravni ohranjal ljubljanski hokej, ko pa se je povsem sesul še jeseniški, je bilo jasno, da bo bolj kot ne slovenska vloga v EBEL zgolj obrobna.

Včeraj so na enem od avstrijskih hokejskih portalov že napovedali slovo Olimpije od tekmovanja, v tem primeru, kot je povedal Olimpijin predsednik Marko Popovič, bi odzvonilo profesionalnemu hokeju v slovenskem glavnem mestu. Podobno kot v Podmežakli bi le še brisali prah z lovorik. Toda na Jesenicah se je našla peščica zanesenjakov s končnim ciljem – četudi je do tja še zelo dolga pot – vrnitve v EBEL. Kakšna je tivolska prihodnost, pa ne ve niti »šlogarca«.

Poldrugo desetletje je vse ključne poteze glede kadra, strategije, pokroviteljev vlekel nekdanji reprezentant Matjaž Sekelj, po pripadnosti zeleni barvi podoben vijoličastemu Zlatku Zahoviću, a v primerjavi z njim neuspešen, ker ni sestavil spodobnega klubskega vodstva. Tako je preveč slonelo na osebnih odločitvah, predsednikom so do Popovičevega prihoda pripadale zgolj stranske vloge, drugih v pisarni, razen dveh operativcev, niti ni bilo. Kajpak ne gre primerjati razsežnosti nogometne in hokejske scene, vendar pa slednja na Slovenskem ohranja lepo tradicijo. Že zato bi bilo škoda zavoziti panogo, ki bo priklenila ljudstvo pred televizijske zaslone med majskim SP, mnogi pa si bodo dogajanje na Češkem ogledali tudi v živo.

Olimpija, podobno kot nove Jesenice, potrebuje več športne stroke v svojih vrstah. Obenem se bosta predsednik in direktor morala odločneje spopasti tudi z dolgovi iz preteklosti, o teh največkrat slišimo le v primeru opravičil pri neuresničevanju tekmovalnega cilja. Tretja sezona brez končnice sproža alarm, tudi zahteve očitno sposobnega trenerja Fabiana Dahlema, prvega Nemca na ljubljanski klopi, bodo poslej višje. Le kdo jim bo lahko uspešno odgovoril? In seveda sploh obdržal Olimpijo v EBEL.