Tiskane izdaje
Zgraditi je težko, podreti je mogoče v hipu. Staro pravilo, ki ga spoznavajo že otroci med igro v peskovniku in ustvarjanjem malih umetnij, je priplavalo na površje tudi v teh vročih poletnih dneh v slovenskem hokejskem prostoru. Poldrugi mesec je naokrog od novega izpada slovenske reprezentance iz najvišjega svetovnega razreda, že takrat v Parizu pa je bilo opazno tisto, kar je jasno potrdil Dejan Kontrec, prvi operativec hokejske zveze, ob ponedeljkovi uradni zamenjavi selektorja. Takšnega moštvenega duha, ki je krasil to krdelo risov na poti k velikim plenom v boju z realno močnejšimi, zdaj preprosto ni več.
Kajpak je v slačilnici in ob ledeni ploskvi za nastalo stanje najbolj odgovoren selektor, v pariškem primeru torej Nik Zupančič. Tako kot pred njim Matjaž Kopitar. Ocenjevati deleža obeh nikakor ni preprosto, saj sta bila tako kot vsi predhodniki prisiljena delati v zelo ozkem izboru kakovostnih hokejistov, a obenem je bilo res, da tako kot nikdar prej posamezniki iz sloveneskega prostora navdušujejo tuje delodajalce v ligaških tekmovanjih najvišje ravni na stari celini. Toda takrat, ko je bilo jasno, da v slačilnici ne bo več takšne skupne energije kot od leta 2011 naprej, bodo sanje o novih podvigih precej težje uresničljive. Prav to pa se je zgodilo v Parizu, ko v pretirano demokratičnem pristopu selektor Zupančič ni več našel pravih vzvodov za prebujanje moštva, ni pa imel več tako avtoritativnih mož v slačilnici, kot so bili v zadnjih letih Anže Kopitar, Tomaž Razingar, Marcel Rodman, Robert Kristan. Povrhu se je dan pred premiero na prvenstvu poškodoval Žiga Pance, eden najbolj zanesljivih risov na velikih tekmovanjih, ob vsem spoštovanju do vzpona v cenjeni KHL pa si novi val udarnih slovenskih hokejistov očitno še ni ustvaril takšnega spoštovanja v slačilnici kot omenjeni predhodniki. Pa pri tem sploh ne gre za nesporno kakovost Jana Muršaka in druščine, temveč preprosto za tisto potezo več, s katero bi se dejansko kot neustrašni in trmasti risi pognali prek ovir, ki so videti še tako visoke.
In pri vsem tem je Zupančič očitno storil premalo! Predvsem zaradi svoje značajske prijaznosti, morda tudi naivnosti. Ko pa je bilo še jasno, da v olimpijskem Pjongčangu tokrat ne bo akterjev iz NHL, je bil razlog za spremembo v vodstvu slovenske reprezentance preprosto na dlani. V nasprotnem bi vendarle izjemni Anže Kopitar, dvakratni osvajalec Stanleyjevega pokala, lahko prebudil slačilnico, ker pa ga očitno ne bo, je bil klic po spremembi označen z besedo – nujno.
Na sončno stran Alp se tako vrača Kari Savolainen, ob Vladimirju Krikunovu in Františku Vybornemu najbolj ugleden strokovnjak doslej na klopi slovenske hokejske reprezentance. Povrhu pa med risi nekoč uspešnejši od obeh. Tudi on tako kot Zupančič ne sodi med »diktatorje«, toda z izjemnim znanjem in pristopom vedno znova med navzočimi zbuja prav posebno spoštovanje. Nenazadnje prihaja iz dežele vrhunske hokejske šole, slovenski prostor in značaj pa dobro pozna. Zato gre vsaj za začetek to odločitev hokejske zveze v trenutnih razmerah oceniti kot posrečeno.
Zasuk z oznako – nujno
Zgraditi je težko, podreti je mogoče v hipu.
Objavljeno
27. junij 2017 22.34
