Tiskane izdaje
Ljubljana – Hokejske sezone na stari celini je konec, zadnji so nasmejano zapuščali ledeno ploskev Švedi, pred enim tednom zmagovalci 81. svetovnega prvenstva. Prav hokejistom iz te skandinavske dežele pa očitno pripada sila vidna vloga tudi v končnici NHL. V velikem finalu med Pittsburghom in Nashvillom, ki se bo začel danes, bo namreč nastopilo kar osem švedskih adutov.
Pogled na par letošnjega finala – kot ponavadi bodo serijo igrali na štiri zmage – zbuja presenetljive odzive. Spoznanje, da se bodo za svojo novo lovoriko potegovali Pingvini iz Pittsburgha, poznavalcev in javnosti ne preseneča, toda navzočnost Nashvilla, ki ga po širnem svetu precej bolj poznajo po glasbi kot po hitri igri na ledeni ploskvi, postavlja na glavo številne napovedi. A številnim resnim kandidatom, denimo Chicagu s svojo sanjsko zasedbo (Toews, Kane, Hossa, Panarin itn.), so se načrti sfižili, moštvo iz mesta glasbe z oznako country pa je s sijajnim Fincem v vratih, Pekko Rinnejem, preskakovalo ovire po tekočem traku in se skupaj s Pingvini uvrstilo v ta finale. Na poti k spektakularnemu sklepnemu boju za naslov najboljšega hokejskega moštva v Severni Ameriki so Nashville Predators v tej končnici po vrsti izločili omenjeni Chicago (povrhu kar s 4:0 v zmagah), St. Louis (4:2) in za konec Anaheim (4:3). Pittsburgh je dvakrat na poti v finale moral igrati po sedem tekem, z Washingtonom in za konec z Ottawo, le proti Columbusu je v uvodnem kolu končnice opravil s 4:1. Hokejski romantiki so sicer sanjali o nastopu kanadskega moštva v finalu in nato tudi Stanleyjevem pokalu, na katerega domovina hokejske igra čaka že dolgih 24 let (Montreal, sezona 1992/93), najbližje je bila podvigu Ottawa, a v silno napetem dvoboju vzhodne konference za konec ni bila kos Pittsburghu.
Slednji zdaj brani naslov, ne glede na presenetljivo dobre predstave Nashvilla v ta sklepni dvoboj sezone NHL vstopa kot favorit. V primeru zmage bi severnoameriška scena po domala dveh desetletjih spet dobila moštvo, ki bi bilo dvakrat zapored na vrhu. Nazadnje se je namreč to leta 1998 posrečilo Detroitu, nato je bil podvigu blizu prav Pittsburgh, a se je po naslovu 2009 leto pozneje ustavil na zadnji oviri v končnici. In četudi se mnogi radi ozirajo k oddaljenim letnicam, tisti v Kanadi pa nostalgično kličejo čase vladavin Montreala, Toronta ali Edmontona, je vendarle tudi precej takšnih, ki upoštevajo zlasti zadnjih 12 let, oz. obdobje po sezoni 2004/05. Te namreč takrat zaradi spora igralcev, lastnikov in vodstva tekmovanja sploh niso izvedli, po tej pa so sklenili omejitev proračuna za udeležence NHL. Tako ni bilo kopičenja igralcev z visokimi pogodbami zgolj pri najbogatejših ali pač hudega zaostanka na tržišču tistih z manjšimi proračuni.
Na vrhu so se pojavila tudi nekatera nova moštva, denimo 2006. Carolina s trenerjem Petrom Laviolettom, prav zdaj na klopi presenetljivih finalistov iz Nashvilla. Ti bodo poskusili ponoviti zgodbo Kopitarjevih Kraljev iz Los Angelesa iz leta 2012, ki so namreč takrat osvojili svoj prvi Stanleyjev pokal. Odtlej novincev na vrhu ni bilo več. Kralji so bili namreč čez dve leti spet najboljši, v sezonah 2012/13 in 2014/15 so se veselili favoriti iz Chicaga, lani nihče ni ustavil Pingvinov. In če bodo ti zdaj ubranili prestižno lovoriko, bo poseben mejnik pripadel prvima zvezdnikoma moštva Sidneyju Crosbyju in Jevgeniju Maljkinu. Pri tem moštvu bosta osvojila tri Stanleyjeve pokale, kar se ni posrečilo niti klubskima legendama Mariu Lemieuxu in Jaromirju Jagru. Bill Stewart pa bo postal ameriški 6. trener v zgodovini NHL s šampionskim moštvom. Med rojaki se je to nazadnjej posrečilo Danu Bylsmi, leta 2009, prav v Pittsburghu …
