Ljubljana - To so vratar Samir Handanovič, steber obrambe Boštjan Cesar, kapetan Robert Koren in prvi strelec Milivoje Novakovič. Najizkušenejši so si tudi prislužili najvišje ocene.
Robert Koren (8, 11 tekem, 2 gola): Od samovšečneža, ki preveč časa preživi za ogledalom, kot ga je svojčas označil Brane Oblak, se je Korošec prelevil v kapetana, kot se šika. Izpostavil se je v dobrem in slabem ter je skozi kvalifikacije igralsko povsem dozorel. Z odličnim vodenjem in borbenostjo na igrišču je prikril marsikatero tehnično pomanjkljivost, a v seštevku se je veči del igre vrtel po njegovih taktih. Pot na SP kaže, da je bil pravi vodja, čeprav desetica nikoli ne bo.
Milivoje Novakovič (8, 11, 5 ): Če zabijaš gole, imaš vso pravico delati red v moštvu in postavljati pravila igre. Jaršan, ki sodi v kategorijo samorastnikov in je s svojim vedenjem v slogu nikomur ne dolgujem ničesar lahko sila neprijeten, vključno za medije, je z ostrim in neposrednim jezikom marsikaterega soigralca pravočasno utišal in ga usmeril na pravo pot. Z goli je na koncu varčeval, kljub temu je s svojo pojavo na igrišču vlival zanesljivost in avtoriteto. Če ne bo poškodb, bo kmalu drugi na večni lestvici slovenskih strelcev. Prvi, ZZ, je tako ali tako za desetletja nedosegljiv.
Samir Handanovič (8, 10): Dva poraza in pet žog v mreži je bilanca trmastega in samozavestnega Fužinca. Je neugoden tip na igrišču in tudi zunaj njega, če se vanj »zabijaš«, ko za to ni pravih razlogov. A prav ta tekmovalna bojevitost, ambicioznost in profesionalnost (Rus Saša Keržakov jo je močno občutil in tudi prvi mož NZS Ivan Simič pri pogajanjih o nagradah) ga uvrščajo v enega od najboljših vratarjev na svetu. Da, četudi tu in tam zaplava. A kdo ne? Reflekse mu je podarila mati narava, vse drugo športni geni. Za tiste, ki ne vedo: lahko bi bil tudi odličen košarkar ali odbojkar.
Boštjan Cesar (8, 10): Štoper angleškega tipa, ko gre za čvrstost, in prefinjenega občutka za postavljanje je presenečenje za vsakega tekmeca. Ker deluje okorno, naj bi bil lahko premagljiva ovira. Tekmečevo soočenje z resnico pa je lahko boleče in vselej na robu dovoljenega. A z ostrino, mrkim pogledom in še kaj več si ustvari mir pred tečnimi napadalci. Razume in vidi igro, zato veliko dela opravi tudi z »jezikom«.
Zlatko Dedič (7,5, 11, 3): Neustrašni borec, ki je najslajše privarčeval za konec. Povratni dvoboj z Rusijo je bila njegova tekma kariere. Je že res, da je taktično silno neizbrušen, kar se za igralca, ki se je nogometa učil v Italiji, zdi domala neverjetno, a je tako marljiv in srčen, da mu je pol oproščenega. V igri mora le pozabiti, da ni Zinedine Zidane, marveč Zlatko Dedič, ki je hvaležen le, če je bojevnik. Še za uteho: Novakoviča je pri Kölnu sloviti Thomas Hässler nogometnih veščin učil še pri njegovih 28 letih in ga tudi naučil.
Mišo Brečko (7,5, 11): Hiter in tečen ter prevečkrat nenatančen. V seštevku pa sodobni krilni branilec, ki bi z dodanim tehničnim znanjem še zdavnaj nosil dres Bayerna. V finišu kvalifikacij skoraj popoln.
Bojan Jokič (7,5, 9): Najprej rezervist, potem kot Manchestrov francoski reprezentant Patrick Evra. Igra kot bikec, ki mu za čudežno kariero manjka le še napadalna konkretnost. Andreja Aršavina je osmešil!
Andraž Kirm (7,5, 11, 1): Dobro, da je konec. Naš najsposobnejši tekač je bil vidno izčrpan po dolgi sezoni, v kateri tako rekoč ni izpustil tekme na klubski in reprezentančni ravni. Z žogo in kombinatoriko pogosto ni na ti, ampak igra v obe smeri ubija tekmece. Še lahko napreduje in je eden od tistih, ki gre korak za korakom. Po težji poti.
Marko Šuler (7,5, 10): Od igralca s slovesom »kiks« branilca, do »ubijalca« zvezdnikov. Ob njegovi igri je navijač nenehno na trnih, a na koncu vselej ugotovi, da je nalogo več ali manj opravil brezhibno. Z igrami in leti je vse bolj zrelejši, posledično je manj napak. Težko ga bo izriniti iz enajsterice.
Valter Birsa (7,5, 9, 2): Šempetrčan, ki je že pri 19 letih s slovensko ligo opravil kot za šalo, kar nekateri njegovi kritiki pozabljajo, tako kot njegovo mladost, je sicer še vedno neizkoriščen potencial, a je predstavljal Kekovo največje odkritje v finišu kvalifikacij. Napadu je dal nove dimenzije, predvsem konkretnost, česar njegov predhodnik ni imel. Valter ne daje videza igralca bliskovitih potez, hitrih nog in vzdržljivih pljuč, a je vendarle igralec z najvišjo dodano vrednostjo. Njegovi predložki z levico so skoraj pol gola, kar je bilo vidno tudi v tekmi z Rusijo.
Aleksander Radosavljevič (7,5, 7, 1): Kek je dolgo iskal igralca na položaju zadnjega zveznega igralca in ga našel v »Rusu«, ki je nekoč že okusil državni dres. Kranjčan se mu je oddolžil z zanesljivostjo in pametno igro. Hitrost je njegova šibka točka, a jo nadomešča z izkušenostjo. Kakor koli že, z njim v prvi enajsterici so začeli padati tekmeci. Je pa med tistimi, ki bo slej ko prej prepustil položaj mlajšim oziroma Reneju Krhinu.
Nejc Pečnik (7,5, 6, 2): Zlatko Zahovič je o njem rekel, da je neodgovoren nogometaš. Je kar zadel, a tedaj je tretji Korošec v zasedbi še igral v slovenski ligi in se odtlej vendarle spremenil. Ne povsem, zaradi česar je ohranil drznost in nepredvidljivost. Prav to, kar je selektor za jokerja potreboval in dobil. Ni pa še kaliber za udarno zasedbo!
Zlatan Ljubijankič (7, 8, 2): Začel je dobro in je že kazal, da bo spodnesel tekmeca Zlatka, potem pa je obstal. Bržčas bo vselej le hvaležen rezervist, ki bo čakal na svojo priložnost. Pravzaprav je njegova slabost ta, da je raznovrsten. Je dober tekač, dober strelec, solidno tehnično podkovan, marljiv, a v ničemer ne presega povprečja.
Mirnes Šišič (7, 5): Nanj so že vsi pozabili. Škoda, bil je lažni princ in »Cime« tega rodu, ki bi ga še potrebovali. Ima vse sposobnosti mojstra za vnašanje panike v tekmečeve obrambe, za vrhunske poteze in še kaj, česar večina igralcev nima. Na primer, neverjetne predrznosti. Morda se bo še pobral, Kek nanj čaka, a se bo moral krepko potruditi, da bo našel pot v uglašen orkester.
Andrej Komac (7, 6): Začel je kot prvokategornik, končal na širšem seznamu. Vmes je bil namreč brez kluba in izgubil je boj s tekmeci. Je pa svoje opravil več kot korektno.
Branko Ilič (7, 5): V njem ima Kek zlata vrednega rezervista, ki lahko v trenutku postane kar prvokategornik. Kar je že bil. A najprej se mora soočiti s klubsko sceno, na kateri se je v Španiji nasedel na klopi, zdaj pa se poskuša v Rusiji spet vrniti med žive.
Matej Mavrič (7, 4): Še en iz kategorije tistih, ki jih ne kaže odpisati. Tako srčnega igralca Kek nima, povrhu lahko zapolnjuje luknje na več branilskih položajih. O. K., kakovost ni briljantna, toda večkrat šteje in prinaša srečo pripadnost do moštva, reprezentančnega dresa in države. On vse to ima na zalogi.
Jasmin Handanovič (2): Za dve tekmi je zamenjal poškodovanega bratranca in več kot spodobno opravil svojo nalogo. S Šeligo bo bil bitko za št. 12.
So še igrali, a premalo za oceno, ali bili v moštvu: Dalibor Stevanovič (4), Tonči Žlogar (3), Darijan Matič (3), Aleš Mejač (2), Suad Felikovič (2), Rene Krhin (1), Etien Velikonja (1), Mitja Mörec (1). Niso igrali: Aleksander Šeliga, Dare Vršič, Armin Bačinovič, Luka Žinko, Elvedin Džinič, Luka Elsner.
Strokovni štab: selektor Matjaž Kek, pomočnik Milan Miklavič, trener vratarjev Nihad Pejkovič, zdravnik Vasja Kruh, fizioterapevta Domagoj Šutalo, Tomaž Šavnik, ekonom Igro Benčič, sekretar Boštjan Gasser.