Mi. Š.
Vendar pa od nje ne beži. »Če se ne bi ukvarjal s športom, bi zdaj skoraj zanesljivo sedel v zaporu,« je že večkrat dejal 33-letni boksar iz mesta Minsk Mazowiecki v osrčju Poljske in priznal, da je odraščal tako rekoč na ulici. Prepuščen samemu sebi ...
Potem ko nikdar ni dobil priložnosti, da bi spoznal očeta, je zgodaj izgubil še mater, o kateri sicer govori zgolj z izbranimi besedami. »Mati mi je leta 1997 nepričakovano umrla, ravno ko sem bil na pripravah poljske reprezentance v kikboksu. Če me ne bi bilo tam, bi se ga od silne žalosti verjetno na smrt zapil, tako da mi je šport takrat prvič rešil življenje. Čeprav sem globoko žaloval, sem se potem vendarle udeležil tekmovanja za svetovni pokal in osvojil prvo mesto, ki sem ga seveda posvetil materi,« se spominja Jackiewicz.
Prve uspehe je torej žel v kikboksu, v katerem sta - zanimivo - svoji športni poti začela tudi ukrajinski šampion Vitalij Kličko in v Münchnu živeči Slovenec Denis Simčič, ki bo v soboto prav tako boksal v Stožicah. Toda poljski borec je vseeno zašel na kriva pota, tako da so ga kljub zmagam, ki jih je dosegal, zaradi neprimernega vedenja kmalu izključili iz državne reprezentance. »V tistem času sem se preživljal iz dneva v dan oziroma od enega konca tedna do drugega, potem ko sem kot redar delal v različnih nočnih klubih,« je zaupal Jackiewicz in priznal, da je svojo službo večkrat vzel preveč resno in kar s pestmi obračunal z gosti. A je ob tem tudi dodal, da ni udaril nikogar, ki si tega ne bi zaslužil.
Nad svojim življenjem je čedalje bolj izgubljal nadzor in bil je že dobri poti, da se zapiše kriminalu. Zaradi pretepov in ponarejanja dokumentov so ga celo obsodili na pogojno zaporno kazen. Na noge se je začel počasi postavljati prav po zaslugi športa. Ob kikboksu je namreč zelo dober vtis zapustil tudi v nogometu, v katerem je še posebej blestel pri moštvu Sokol Kolbiel. V sezoni 1999/2000 je bil s šestnajstimi goli celo najboljši strelec kluba, nepozabnih ostaja njegovih pet zadetkov na tekmi z Ostrowkom. »Kdo ve, morda bi se kdaj prebil v poljsko reprezentanco, če bi dlje vztrajal na zelenicah,« se še danes sprašuje 33-letni Poljak.
Ognjeni krst v poklicnem boksarskem ringu je uspešno prestal 17. februarja leta 2001, torej prav na svoj 24. rojstni dan, ko je po točkah premagal Slovaka Milana Smetano. Toda po prvem porazu, ki mu ga je že v petem dvoboju prizadejal Ukrajinec Jurij Nužnenko, se njegovi profesionalni karieri ni pisalo nič dobrega. Sploh po hudi rani, ki jo je staknil med proslavljanjem rojstva svojega sina Jacka junija 2002, ko ga je nekdo zabodel v bližino srca. »Ko so me pripeljali v bolnišnico, je iz mene še štrlel nož. Samo hitri zdravniški pomoči se lahko zahvalim, da sem še živ,« se Jackiewicz še kako dobro zaveda, da je pred osmimi leti za las ušel smrti, na kar ga spominja tudi daljša brazgotina pod srcem.
Mnogi so mu tedaj napovedovali že konec športne poti, toda »Bojevnik« ali »Pogumno srce«, kakor se glasita Rafalova vzdevka, je naglo okreval in se že po šestih mesecih vrnil v ring, v katerem že skoraj pet let ne pozna poraza. Najodmevnejšo lovoriko doslej pa si je priboksal 14. septembra leta 2008, ko je po točkah ugnal Belgijca Jacksona Oseija Bonsuja in se ovenčal z naslovom evropskega prvaka. Mimogrede: po veliki zmagi je šel tudi sam na kolena in sredi ringa zaprosil za roko svojo življenjsko sopotnico Marto.
»Moji največji prednosti sta izjemna gibljivost in hitrost. Sto metrov, denimo, pretečem v manj kot enajstih sekundah,« je skrivnost svojega uspeha razkril Jackiewicz, ki je šampionski pas prvič ubranil konec novembra '08, potem ko je v Katowicah po sporni sodniški odločitvi ugnal sobotnega tekmeca Zavca. Poljski boksar še danes vztraja pri tem, da je tedaj povsem zasluženo obdržal naslov evropskega prvaka, s čimer pa se naš šampion ne strinja. V soboto zvečer, ko bosta njuni vlogi obrnjeni (prvak je Zavec, izzivalec pa Jackiewicz), bosta lahko dokončno razčistila, kdo od njiju je boljši.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela