Z jubilejno trideseto zmago, ki si jo je izbojeval s poškodovanim levim komolcem, je 34-letni Ptujčan še drugič ubranil naslov svetovnega prvaka v velterski kategoriji po različici IBF in si na stežaj odprl vrata, ki vodijo k obračunu s katerim od največjih zvezdnikov onstran Atlantika. O njem in še čem je po sobotnem spektaklu spregovoril tudi za Delo.
Kako ste iz »prve roke« videli obračun z Jackiewiczem?
Moram priznati, da nisem pričakoval takšnega Rafalovega odpora. Bil je bolj trdoživ, kot sem si mislil, da bo. A po drugi strani je to logično, nenazadnje je bil moj prvi izzivalec. Za nameček je imel tudi določeno psihološko prednost iz najinega prvega dvoboja. Kljub vsemu sem bil od začetka prepričan o svoji zmagi, sem se pa zavedal, da moram dati zanjo prav vse od sebe. Šlo mi je bolj ali manj po načrtih, le v kakšni rundi sem morda ritem ujel pozneje, kot sem si zamislil.
Kaj je bilo po vašem tisto, kar je jeziček na tehtnici prevesilo na vašo stran?
Ena od ključnih je bila nedvomno večja želja po zmagi.
Začeli ste precej napadalno.
Čim prej sem si želel razbiti njegov oklep in ga na ta način prisiliti, da bi se odprl.
Po vajinem prvem medsebojnem dvoboju ste dejali, da ste imeli še kakšnih deset odstotkov rezerve. Mar ste tokrat izčrpali vse adute?
Na žalost to zaradi poškodbe ni bilo mogoče.
Poškodbe?
Že v torek ali najpozneje v sredo me čaka operacija levega komolca. Tega pred obračunom nisem hotel obešati na veliki zvon, da ne bi bilo videti, kot da že vnaprej iščem izgovore. Zdaj vam lahko zaupam, da je bil dvoboj pod velikim vprašajem, vsi skupaj pa smo navsezadnje prekosili same sebe, da smo ga vendarle spravili pod streho. Posebne zasluge za to ima moj kondicijski trener Tomi Jagarinec. Nikoli si ne bi oprostil, če bi zamudil tokratni spektakel.
Za kakšno poškodbo pravzaprav gre?
Še zdaleč ni nedolžna, gre pa za skupek manjših poškodb. Več bo jasno po operativnem posegu.
Kdaj so se pojavile težave?
V začetku avgusta, končale pa so se šele teden dni pred dvobojem.
Kako je mogoče s takšnim komolcem uprizoriti tako veličastno predstavo?
Ni bilo preprosto. Če poškodbe ne bi odmislil, ne vem, kako bi zdržal teh dvanajst rund. Vendar pa upanje umira zadnje.
Mar ste boksali tudi na krilih izjemnih navijačev?
Čeprav sem vedel, da so prireditelji prodali veliko vstopnic in bo zato dvorana nabito polna, si vseeno nisem mogel predstavljati, da bodo ustvarili takšen hrup. Ozračje je bilo resnično enkratno. Tako sem imel to pot tudi preizkus psihične trdnosti. Ko sem namreč vstopil v dvorano, sem bil zaradi bučnega navijanja že v malem nokdavnu.
Ali so se vam s spektaklom v Stožicah uresničile sanje?
O tem, kar se doživel tokrat, bom prav gotovo še dolgo sanjal. To je velika nagrada za ves vloženi trud. Česa lepšega si pravzaprav ne bi mogel želeti.
Jackiewiczu ste zadali veliko udarcev, nekaj ste jih tudi prejeli. Ste bili med obračunom kdaj v težavah?
Ne, v nobenem trenutku se nisem počutil ogroženega, čeprav sem si znova malce poškodoval zapestje. Dobil pa sem tudi nekaj zlatih modric.
V zadnjih dveh rundah ste izzivalcu že zamajali tla pod nogama. Ali ste kaj razočarani, ker niste postavili pike na i?
Bolj kot nokavta sem si želel čisto zmago, da ne bi bilo prav nobenega dvoma več o tem, kdo od naju je boljši. Ocenjujem, da mi je dobro uspelo, čeprav zaradi že omenjenih težav nisem pokazal čisto vsega, kar znam.
Kako komentirate točkovanje poljskega sodnika Leszeka Jankowiaka, po katerem se je obračun razpletel z neodločenim izidom 114:114?
Vsake oči imajo svojega malarja; drugače pa vemo, od kod prihaja. Zelo bi me presenetilo, če bi bilo karkoli drugače.
Več v tiskani izdaji Dela.
Video utrinki iz sobotnega spektakla in izjave iz tabora Dejana Zavca