Ljubljana - Da je snovalec največje letalnice na svetu, mu izjemno godi. A tudi po 31 letih, odkar jo je sprojektiral s pokojnim bratom Ladom, pri vsakem poletu še vedno čuti odgovornost. »Prevevajo me občutki lagodja, prijetnega pričakovanja in treme. Zdi se, kot bi pri vsakem poletu sedel na zaletni rampi in čakal na zamah z zastavico za štart,« svoje razmerje s planiško velikanko označuje univ. inž. gradbeništva Janez Gorišek.
Poseben odnos s Planico je vzpostavil že v otroštvu. Na 25-metrski skakalnici je v dolini pod Poncami nastopil kot predskakalec na prvem mladinskem državnem prvenstvu. Največ spominov ga veže na vadbo na skakalnicah v Guncljah pri Šentvidu in Bloudkovo skakalnico na Galetovem, kjer je požel enega prvih odmevnih uspehov. Po končani gimnaziji je sledil stopinjam brata Lada: odločil se je za gradbeništvo.
»Hotel sem postati skakalec z nazivom gradbenega inženirja. Sanjal sem, da mi bo pred imenom pisalo inženir, kot je pisalo Bloudku. Takrat sem to dojemal kot največji osebni dosežek,« je v pogovoru za Delo razpredal Gorišek o svojem čustvenem naboju v odnosu do skakanja na smučeh. »Vedno sem bil amater in sem še zdaj. Motivacija je močnejša in bolj dragocena od denarja. Skakanje me je postavilo izven vsakdanjega konteksta, adrenalin me je neizmerno privlačil, a sem se ga po svoje tudi bal. Skoki so kot ljubezen - omogočajo nadnaravno zadovoljstvo.«
Nanizal je pet naslovov mladinskega državnega prvaka, dvakrat je postal študentski svetovni prvak. »Predstavljal sem si, kako se bom ovenčal z nazivom svetovnega prvaka, a je ostalo pri neizpolnjeni želji. Da bi podrobneje spoznal skoke, sem začel poglobljeno razmišljati. Kaj pravzaprav so skoki? Kako pomembna je tehnika in kakšni zakoni biomehanike zanjo veljajo,« je pojasnil premik k drugim glediščem Gorišek.
Razmišlja kot skakalec
V začetku 60. let je prevzel Bloudkovo planiško dediščino. Tedaj se je začelo razmišljati, kako Planici vrniti primat, ki sta ji ga v 50. letih odvzela Oberstdorf in Kulm. Po opravljeni vojaški obveznosti je sledil navodilom Staneta Pelana in se vključil v projekt povečave.
»Ukvarjal sem se s profilom skakalnice, okrog sem že hodil s kotomerom in urejal doskočišče, da bi tekmovalci leteli dlje. Da bi ugotovili, kako velike letalnice lahko gradimo, smo morali vedeti, kakšno hitrost bo imel skakalec na mostu in pri doskoku. Meril sem trajanje leta, hitrost na mizi in pri doskoku. Švicar dr. inž. Reinhard Straumann je na podlagi raziskav v vetrovniku postavil osnovne formule aerodinamike smučarskih skokov. S to pomočjo sem z izračuni dognal, da bi lahko Bloudkovo velikanko povečali do 170 m. Vendar sem se vse bolj nagibal k temu, da bi kazalo zgraditi povsem novo napravo.«
V bratovem biroju je na mizi razpel načrt Bloudkove skakalnice in vanjo vrisal nov profil. Brat Lado najprej ni kazal posebnega zanimanja za Janezovo zamisel. »Mislil je, da je znova v zagonu moja brezmejna domišljija. Vedno so mi namreč govorili, da sem filozof. A me je kmalu podprl in se vključil v projekt,« je razkril Janez, kako je izkoristil svoje gradbeniško znanje in ga odlično združil s športno strastjo.
»Še zdaj, kadar projektiram, razmišljam kot skakalec. Pri tem pa se vsekakor treba zavedati, da kar narišeš, moraš tudi zagovarjati. Če hočeš napredek, moraš tisto, s čimer se ukvarjaš, tudi obvladati. Le tako lahko uspešno zagovarjaš svoj projekt. Zato sva ga z bratom v celoti prevzela,« je opisoval in dodal, da je pomembno vlogo pri uresničitvi ideje opravil Rudi Finžgar.
»Bil je človek prihodnosti, protagonist razvoja, opora in motivator,« je Janez spregovoril o pomembnem členu nastajanja nove velikanke. Medtem je znanje statike utrdil v Skopju, kjer je saniral hiše po potresu, gradbena obzorja pa je razširil še v Libiji.
»Brat je risal doma, jaz sem v Libiji analiziral profil in mu posredoval pripombe. Razmišljal sem, kje so sploh meje. Iz tedanjega zornega kota se mi je zdelo, da bi bila lahko pri 200 m. Novo letalnico sva z Ladom zaradi pravil FIS morala prikazati kot 145-metrsko. Zavedala sva se, da bo medtem, ko jo bomo gradili, že manjša od drugih. Prostor v Planici je dovoljeval 200-metrsko. Med gradnjo se je geometer zmotil in naredil šest metrov večjo. A so nam razvoj le dovolili,« je Janez opisoval niz dogodkov, ki so po uspešnem krstu nove letalnice leta 1969 kulminirali na kongresu FIS v Opatiji, kjer so sprejeli sklep o uvedbi svetovnih prvenstev v poletih. Planici so bila vrata v prihodnost odprta.
Rekord bi bil čudež
Bi skakalci, ki so v zraku krmarili v starem slogu zmogli 200-metrsko znamko? »Za 200 m bi moral skakalec tistega časa na mizi doseči hitrost 120 km/h, pri doskoku pa 145. Novi skakalni dresi so potisnili skakalce čez 180 m, škarjasti slog pa jih je ponesel čez 200,« je pojasnil konstruktor, ki s sinom Sebastjanom razmišlja o možnosti, da bi leteli tudi 300 m daleč.
Za SP 2010 so napravo le toliko posodobili, da spremenjeni naklon tekmovalcem omogoča zelo varen pristanek. S sinom razvijata pomembna tehnološka orodja, s katerimi bodo imeli polete še bolj pod nadzorom. »V Oberstdorfu smo preizkušali novitete, ki omogočajo napovedi vetrovnih razmer skorajda na vsakem milimetru nekaj minut vnaprej. To bomo uporabili tudi v Planici,« je razložil.
V sodelovanju z Inštitutom Jožefa Štefana razvija sistem, ki bo na enem zaslonu trenerju postregel s podatki o vetru, hitrosti pri odskoku, doskoku in dolžini skoka. »Tega namreč še nimajo. Delamo z algoritmi, ki jih sicer uporabljajo za polete na Mars in podobno. Vpeljujemo tudi protivetrne ograje, ki bodo omogočale lažji nadzor letenja,« je še povedal član častnega odbora OK Planica, ki so si ga Norvežani zaželeli za načrtovalca nove letalnice v Vikersundu.
Bomo tokrat v Planici videli nov svetovni rekord? »Postavljenih je toliko ovir, da bi bil rekord čudež. A ta čudež je v Planici možen. Bo pa zelo težko dosegljiv,« je Janez Gorišek potegnil črto pod izhodišča največje letošnje športne prireditve v Sloveniji.