Božič v peklu severa prestopil v drugo razsežnost

Ljubljana – Borut Božič je zmagal že veliko kolesarskih etap z vrhuncem na Vuelti 2009 ter na klasikah stal na odru za najboljšo trojico – bil je drugi na Gent-Wevelgem, 3. na Pariz–Tours, 2. na klasiki v Almerii ter 2. in 3. na Vratih Flandrije –, vendar pa tako izjemne izkušnje, kot jo je pridobil na letošnji kraljici klasik Pariz–Roubaix, še ni imel.

Štirinajsto mesto, ki je sicer najboljši slovenski rezultat v Roubaixu, niti ne pove vsega o vrhunskem dirkanju Božiča, ki na pomladnih »dirkah-spomenikih« glede na njegov kolesarski prerez (Milano–Sanremo, Po Flandriji in Pariz–Roubaix) ni bil v igri za zmagovalni oder. Če bi bil v zadnjih 20 kilometrih bolj preudaren, predvsem pa dirkal zase, bi bržkone prikolesaril v cilj v zmagoviti skupinici.

Dirkanje na zmago je seveda povsem drugačno kot na dober dosežek, kar je počel doslej, čeprav je imel vselej enak cilj, kot ga je izpolnil na letošnjem »severnem peklu«. Zdaj ima prepotrebno izkušnjo, ki mu bo dragocena prihodnje leto. »Če bi se brzdal, bi bilo zagotovo drugače. A ne obžalujem svojega napada, v katerem sem zagotovo izstrelil naboj moči, ki bi ga v zaključku lahko uporabil drugače. Še zlasti, ker sva bila v igri dva Astanina kolesarja. Lars Booom je bil prvi mož, moj napad pa je bil del taktike, da se psihično sprosti pred zaključnimi akcijami. Ta trenutek je zame najbolj pomembno, da sem bil v dvajseterici, ki je v zadnjih kilometrih dirkala na zmago,« je bil Božič bolj zadovoljen kot pa ne po nedeljski klasiki, na kateri je svojo mejo sposobnosti in dirkanja premaknil v drugo razsežnost. V Roubaixu je zaključil pomladni del sezone. V Astani je rezerva za ardenske preizkušnje, vendar je malo možnosti, da bo kolesaril.

S pomladno sezono je zadovoljen, po svoje pa tudi ne. Zadovoljen je, ker je bil telesno dobro pripravljen, kar se je seveda najbolj videlo na granitnih kockah Roubaixa. Nezadovoljen je z rezultatskim izkupičkom. Petkrat je bil v petnajsterici, največja dosežka pa sta bila 14. mesto na Pariz–Roubaix in 11. na VN E3 Harelbeke. V deseterici, na 7. mestu, je bil na dirki Po Katarju. »Na Gent-Wevelgem sem v vetru padel in izgubil stik z najboljšimi na najbolj pomembnem delu dirke. V Harelbekeju sem slabo šprintal. Po Flandriji sem imel slab dan. Ko se je začela dirka razpletati, mi je padla koncentracija,« je opisal nesrečne dirke, na katerih je računal, da bo unovčil dobro pomladansko formo. Na začetku sezone je bil podrejen Italijanu Andreu Guardiniju, na Pariz–Nica pa ni našel pravega ritma. Pravi, da zavoljo prehoda iz vloge prvega pomočnika z dirk v Katarju in Omanu v prvega šprinterja moštva. Osamljen med šprinterskimi vlaki je bil izgubljen.

Izkušnje, ki jih je pridobil, so dragocene. Spoznal je, da moraš biti do konca preudaren in prihraniti čimveč energije tudi tedaj, ko si v vrhunski formi. »So etapne dirke, ko ne smeš dati glave iz zavetrja, ker se na koncu pozna vsak atom porabljene energije. Na klasikah, na katerih se bolj ali manj dirka na izpadanje, je čedalje manj manevrskega prostora. Razlike so tako majhne, da se v zadnjih 30 km pozna vsak napad. Na koncu pa potrebuješ za dober rezultat tudi srečo,« razmišlja o podukih z letošnjih klasik Božič, ki se bori tudi za novo pogodbo v Astani. Na ta boj je obsojen že zadnji dve sezoni. Upa, da je na Pariz–Roubaix delodajalce v kazahastanskem moštvu prepričal, da ima pravi naboj za kolesarsko pomlad. Po enomesečnem počitku in pripravah na drugi del sezone ga čakajo nastopi na dirkah po Švici in Belgiji ter Vuelta. Na španski krog se bo vrnil po šestih letih.