Če bi vsak naredil toliko kot Roglič, bomo najboljši na svetu

Kolesarski selektor Andrej Hauptman v pogovoru o prvem delu sezone, sijajnemu Rogliču in napredku Mohoriča.
Objavljeno
28. maj 2018 12.00
Posodobljeno
27. maj 2018 23.32
Andrej Hauptman optimistično pričakuje nadaljevanje kolesarske sezone.
Ljubljana - Za slovenskim kolesarstvom je izjemna pomlad, v kateri sta blestela predvsem Primož Roglič z zmagama v Baskiji in Romandiji ter Matej Mohorič, ki je postal slovenski junak Gira. Slovenci blestijo tudi v reprezentančnih dresih, predvsem kolesarji do 23 let, tudi za člane se vrhunca na EP in SP nezadržno bližata. O prvem delu sezone in o ciljih reprezentance v Glasgowu in Innsbrucku smo se pogovarjali s selektorjem slovenske reprezentance Andrejem Hauptmanom. 
 

Kako gledate na nastope slovenske trojke na Giru?

Vsi trije kolesarji so svoje naloge izpolnili, Matej Mohorič še precej več kot to. Pri njem se že v televizijskem prenosu vidi, da je v vrhunski formi, vse etape odpelje zelo inteligentno in ne troši moči po nepotrebnem. Lepo je videti, da ima že pri teh letih svoje mesto v ekipi, kjer ni več le pomočnik. Mohorič že celo pomlad kaže, da je s prestopom k Bahrainu potegnil pravo potezo. Na praktično vsakem terenu prepozna svojo priložnost in jo izkoristi brez napake.
 

V čem je skrivnost njegovega napredka?

Nekaj je zagotovo prispevala menjava okolja, največ pa to, da je leto starejši in bolj izkušen. V preteklih sezonah smo vse prevečkrat pozabili, da je star le dobrih 20 let. Po drugi strani pa iz svojih izkušenj vem, kako pomembna je ekipa. Ko si v okolju, kjer se počutiš domače, kjer ljudje zaupajo v tvoje sposobnosti, je mnogo lažje biti uspešen in zdržati napore cele sezone. Sploh zdaj, ko je konkurenca tako ostra in odločajo malenkosti.
 

Kakšen tip kolesarja pa bi Mohorič lahko postal? Potencial kaže na praktično vseh terenih ...

Veseli me, da je Matej tako raznovrsten. Ko je v vrhunski formi, je lahko nevaren tudi na kakšnem res težkem šprintu na Touru, kakršnih je vsako leto dovolj. Presenetil me je, da pri teh letih tudi v tretjem tednu Gira zadržal pravo formo, to je za mladega kolesarja zelo težko. Za ta leta je v vseh pogledih vrhunski kolesar.
 

Bi bil lahko prav Mohorič adut za klasike, ki ga slovensko kolesarstvo čaka že desetletje?

Zagotovo. Verjamem, da lahko postane vrhunski na klasikah. Že prvo leto po prestopu med profesionalce je bil na dirki Amstel Gold več kot 200 kilometrov v begu, to je bilo za 18-letnega fanta nekaj posebnega. Klasike so večinoma daljše od 240 kilometrov, za takšne dirke je potrebno imeti dober »motor« in Matej ga ima, ne nazadnje je tudi na Giru zmagal prav v najdaljši etapi.
 

Pomlad Jana Polanca ni bila najboljša, tudi njegov Giro ne. Kaj je šlo narobe?

Že prvi prolog Fabia Aruja je bil slab znak, potem pa so se slabe predstave le še stopnjevale. To je za ekipo tako velik udarec, da slabo vpliva tudi na ostale kolesarje. Pred nekaj dnevi sva se z Janom pogovarjala, zaveda se, da sezone še ni konec, in že na dirki po Švici si želi narediti odmeven rezultat. Potem seveda sledi še drugi del sezone, kjer ga bo reprezentanca najbolj potrebovala, in verjamem, da bo Jan na svetovno prvenstvo prišel v tisti pravi, šampionski formi. Za svetovno prvenstvo je zelo dobro, da je Jan to pomlad dirkal nekoliko manj, zdaj mora ostati le potrpežljiv in se ne gnati za vsako ceno za rezultatom.

image
Uroš Hočevar/ Andrej Hauptman v pogovoru z Janom Polancom. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

 

Po zmagi na četrti zaporedni tritedenski dirki lahko rečemo, da smo v zlati dobi slovenskega kolesarstva. Se strinjate?

Glede na to, da smo veliki kot Lombardija ali manjša pokrajina v Franciji, zagotovo ne bomo mogli vsako leto dosegati trenutnih rezultatov. Največja sprememba se je zgodila v miselnosti naših kolesarjev. Ko sem bil sam med mladinci, smo že kdaj zmagali kakšno dirko v Italiji in fantje za nami vedeli, da je to dosegljivo tudi slovenskim klubom. Potem pa prvič nekdo zmaga na Giru in vsi ostali za njim vidijo, da je tudi to mogoče. Njim zagotovo ne bo več cilj, da se uvrstijo v najboljšo deseterico. In to spremljamo sedaj, ko mejnike podirajo praktično vsak teden. Zagotovo se bo zgodilo, da bo prišla kriza in kakšno leto ne bomo v sami špici, a vsi, ki bodo prišli za to generacijo, bodo želeli biti še boljši.
 

Zakaj nam uspehov ne uspe izkoristiti za boljšo finančno situacijo klubov na domačih tleh?

V članskih ekipah slovenskih klubov situacija res ni najboljša, a tisti, ki so ostali, delajo vrhunsko. Steber reprezentance do 23 let prihaja iz domačih klubov, pa že zdaj zmagujejo v svetovnem pokalu, čeprav so stari šele 19 ali 20 let. Za zdaj se nam za prihodnost ni treba bati, a tudi ne smemo zaspati na lovorikah. Na Primorskem zdaj sicer imamo klub, a je tam še veliko prostora za rast, sploh ker so razmere za kolesarstvo celo leto ugodni. Tudi iz Štajerske in Prekmurja prihaja veliko dobrih kolesarjev, pa tam ni kluba s člansko ekipo ... Zagotovo bi se dalo narediti še več.
 

Skupaj z rezultati slovenskih kolesarjev iz leta v leto raste tudi dirka po Sloveniji.

Je izjemno organizirana, ena najboljših na svetu. Letos je zasedba še boljša od lanske, dirka je dan daljša in etape so odlično razporejene. Vse ekipe bodo v formi in dirkale na nož, ker bo za večino to zadnji test pred julijskim Tourom. Lahko smo ponosni, da imamo tako dirko in če bo v prihodnje s televizijskim prenosom postala še bolj popularna, se bo tudi več mladih fantov odločilo za kolesarstvo.
 

V katero smer bi se dirka lahko razvijala v prihodnje?

Slovenska pentlja si glede organizacije zasluži vsaj status ekstra kategorije in mislim, da ima potencial, da v prihodnje postane enotedenska dirka, kot je v preteklosti tudi že bila.
 

Prvo ime pomladi je Primož Roglič, je z dvema zmagama presenetil tudi vas?

Primož vsako leto preseneti, še vedno ne vemo, kje sploh so njegove meje. Te uspehe je res težko ponoviti, kaj šele preseči. Hitro se lahko zgodi, kot se je Primožu na Tirrenu, da gre nekaj narobe in izgubiš celo pomlad. Nismo še niti junija, pa je Primož že presegel lanske dosežke. Kdo ve, kam vse lahko poseže.
 

Kaj pa lahko še doseže na Touru? Na boj za skupno zmago bo očitno še nekaj časa počakal.

Mislim, da bo pomagal Stevnu Kruijswijku, ker je potihem to tudi obljubil, saj ve, da letos še ni njegovo leto. Ničesar ne prepušča naključju in ko se bo odločil, da bo dirkal na skupno razvrstitev, bo odličen »lider«na tritedenski dirki. Zdaj je povsem sproščen, uživa v dirkanju in takrat rezultat pride igraje.
 

Kje ima še prostor za napredek?

Šele tretjo sezono kolesari med elito, zdaj šele dobro spoznava konkurenco in terene na dirkah, nekaj izkušenj mu še manjka. Morda ne deluje tako, a je velik perfekcionist, pri njem rezultati ne pridejo slučajno. Na glavnih prizoriščih je vedno tri ali štiri dni pred dirko, si ogleda nevarne odseke in dele, kjer bi lahko napadel. Veliko razmišlja, kje še lahko napreduje, in potem tudi naredi vse, da se izboljša. Po mojem mnenju mu sploh ne manjka več veliko, zdaj le še brusi tisto, kar je tako ali tako izjemno. Če bo vsak slovenski kolesar naredil samo toliko, kot je Primož do sedaj, bomo najboljši narod na svetu.

image
Jean-christophe Bott/Ap Zmaga Rogliča na dirki po Romandiji je vrhunec slovenske kolesarske pomladi. FOTO: Jean-christophe Bott/Ap

 

Počasi se bliža tudi prvi reprezentančni vrhunec na evropskem prvenstvu. Kaj kolesarje čaka na Škotskem?

Trasa v Glasgowu je zelo hitra, z nekaj kratkimi vzponi v središču mesta, zagotovo ne bo pretežka za šprinterje, kot je Luka Mezgec. S praktično vsemi kandidati za evropsko prvenstvo smo že skorajda dogovorjeni, da bodo prišli dirkat za reprezentanco. Problem evropskega prvenstva je vedno termin, saj je uvrščen ravno med dirki po Poljski in Beneluksu, kar je za ekipe in kolesarje zelo naporno. Evropsko prvenstvo je hitro pridobilo na veljavi, konec koncev dobiš posebno majico evropskega prvaka. Všeč mi je, da sta si letos trasi evropskega in svetovnega prvenstva zelo različni. Tako mi ne bo treba pustiti doma nikogar, ki bi si zaslužil povabilo.
 

Odličen prvi del sezone imajo za seboj tudi mlajši člani, ki so v pokalu narodov na visokem četrtem mestu.

Bili bi še višje, pred njimi je Ruanda, ki je točke nabirala na afriških dirkah, kamor niso povabili evropskih ekip. Veseli me, da bodo zbrali dovolj točk in dobili povabilo za dirko Tour de l'Avenir, ki je kot Tour de France za kolesarje do 23 leta. To bo najboljši test zanje in predvsem dragocena izkušnja.
 

Vrhunec reprezentančne sezone bo konec septembra v Innsbrucku, z Rogličem sta si traso že ogledala. Kaj sta videla na Tirolskem?

Res bo težko svetovno prvenstvo, a so bila takšna že v preteklosti. Prvi klanec, ki ga bodo kolesarji prevozili največkrat, ni nič posebnega, na vrhu ponavadi piha nasprotni veter in tam se bo dalo skriti v glavnini in varčevati z močmi. Zadnji klanec pa nato vse spremeni, to je res peklenski vzpon. Če ne bi bilo takšnega zaključka, ne bi povsem odpisal niti Petra Sagana, zdaj pa bodo v ospredju kolesarji kova Alaphilppe, Valverde, Nibali in seveda tudi naši, proga je za nas odlična. Bo pa taktično zelo zahtevno dobiti to svetovno prvenstvo, treba bo dobro prebrati taktiko največjih reprezentanc in biti zraven res samo takrat, ko bo šlo zares, hkrati pa tudi ne smemo biti preveč previdni, saj je najslabše priti v cilj, ne da bi »postrelili« vse naboje.


Pred vrati je tudi maraton Franja, ki je na nek način temelj slovenskih kolesarskih uspehov.

Vrhunskega športa ne bi bilo, če ne bi ljudje spremljali kolesarstva, če ne bi bilo zanesenjakov in če ne bi bilo rekreativnega kolesarstva. Tako kot je dirka po Sloveniji izjemna za tekmovalce, je maraton Franja izjemen za vse ostale. Prireditelji z Gorazdom Penkom na čelu si res zaslužijo vse pohvale. Ko sem 20 let nazaj tekmoval za italijanske ekipe in sem spremljal, koliko kolesarjev je bilo čez vikend na cestah, sem si lahko le želel, da bi bilo tako tudi pri nas. Zdaj je celo še bolje in tudi zaradi Franje je slovensko kolesarstvo v tako dobrem položaju. 
Ko je prvič nekdo zmagal, so tudi ostali videli, da je to mogoče. Zdaj bodo vsi razmišljali le še o zmagah, ne o deseterici.