Tiskane izdaje
Pred dvema letoma ste šestkrat zmagali. Sijajni ste bili na Giru d'Italia. Ob zmagi v zadnji etapi v Trstu ste bili dvakrat tretji. Trinajstkrat ste bili med trojico najboljših. Lani ste bili spet tretji na Giru in Kriteriju Dauphine, zmagali pa le v francoski pokrajini Haut Var. Letos ste bili drugi in tretji na poljskem touru ter državni podprvak. Rezultati so bili solidni, vendar pa preboja povsem v vrh ni bilo. Še zlasti na dirkah Worldtoura. Kaj se je zgodilo?
Vsebinsko primerjati letošnjo sezono z minulimi nima smisla, ker sem letos v povsem drugačni vlogi. V moštvu Orice sem tako imenovani 'lead out' kolesar, se pravi, da sem predzadnji mož v šprinterskem vlaku, ki pripelje prvega moža v zadnjih 500 metrov v najboljši možni položaj za zaključno akcijo. Po odličnem delu na Giru sem sledil programu dirk prvega šprinterja moštva Caleba Ewana, tako da priložnosti – razen kakšne redke – nisem dobil. Ko pa sem jo dobil, je bilo zelo težko doseči odmevnejši rezultat. V zadnjih kilometrih sem bil namreč največkrat sam, ker je pač celotna ekipa posvečena delu za Ewana. Tudi takrat, ko ga ni v ospredju, ga morajo pripeljati do cilja. Šprint iz položaja zadnjega moža v pripravi zaključnega dejanja dirke je neprimerljivo težji, kot če bi bil prvi šprinter. Kot pomočnik oziroma vlakovodja sem izgubil nekaj šprinterskega občutka, ker v skupini kolesarim bistveno drugače, kot pa prvi šprinter. V vetru sem vedno v ospredju, skrbim za svojega kapetana, da ima dovolj prostora v luknjah v pelotonu oziroma da sam s prebijanjem skozi gnečo ne porabi preveč energije.
Koliko priložnosti za zmago oziroma vrhunsko uvrstitev bi imeli, če bi dirkali zase?
Zagotovo kakšnih štirideset. Kot pomočnik sem jih dobil le kakšnih pet, šest. Vse so bile posledica taktičnega načrta B, ko Ewan ni mogel šprintati. Veliko energije sem pokuril že v svoji prvotni vlogi pomočnika. Matematično to pomeni zelo majhen odstotek možnosti za zmago. Dobri šprinterji od štiridesetih priložnosti na leto izkoristijo le tri do štiri. Vrhunski, teh je kakšnih pet do šest, so najboljši na približno desetih dirkah.
Na vseh dirkah delate za Ewana, ki pa vašega dela velikokrat ni kronal z vrhunskim dosežkom, kar so sicer za kolesarje njegovega kova in kakovosti uvrstitve med tri najboljše. Letos ima le pet takšnih uvrstitev. Na določenih dirkah je bilo zelo dobro videti, da ste precej močnejši od Avstralca. Tudi na treningih ste bili boljši. Zakaj potemtakem niste prvi šprinter?
Menim, da jih v tej vlogi ne potrebujem. Da sem se odločil za zadnjega pomočnika v vlaku, je nekako prišlo sproti. Pred začetkom sezone sem sicer mislil, da bom v vsaj 50 odstotkih šprintov v glavni vlogi. Na Giru mi je ta vloga kar malo prirasla k srcu. V drugem delu sezone sem bil kapetan na cesti, tako da sem določal taktiko, načrt šprinta in sprejemal hitre odločitve, ki jih športni direktor iz avtomobila ne more. Seveda imam zaradi tega več odgovornosti. Lahko rečem, da sem imel srečo. Samo upam, da me bodo dolgo potrebovali.
Caleb Ewan je v klubu ta čas najbolj vroč, čeprav imate v Orici nekaj sijajnih kolesarjev za velike etapne dirke – od Estebana Chavesa do bratov Yates. Kako ga doživljate vi?
Avstralci želijo novega šprinterskega asa kova Robbieja McEwena. Zanje ni nič lepšega, kot da ga vzgojijo v svojem moštvu. Če se bo na dolgi rok izkazalo, da sem dober pomočnik, se mi bo kariera zagotovo podaljšala, predvsem pa bom imel boljše pogodbe.
Boste v prihodnosti vseeno počakali na svojo priložnost, s katero bi postali prvi mož ekipe?
Takih šprinterjev, kot sem jaz, ki sem, recimo, zmagal nekaj dirk na leto, je v karavani WorldToura kakšnih dvajset. Dobrih 'lead-out' kolesarjev pa lahko preštejemo na prste rok. Vsaka ekipa z dobrim šprinterjem se bori za vrhunskega pomočnika na zadnjem mestu vlaka in ga tudi dobro plača. Medtem so oziroma smo povprečni šprinterji v drugi vrsti pri deljenju pogodb. Glede na moje izkušnje, kar sem spoznal in doživel, verjamem, da sem se odločil pravilno.
Pravite, da bi vas lahko po nogometno opredelili kot stratega in režiserja oziroma igralca v senci najboljših strelcev.
Če ni zmage, velikokrat ni kriv šprinter, ampak ekipa ter taktika in druge prvine, ki so pomembne za uspeh. Težava v kolesarstvu je, da laiki oziroma ljubiteljski spremljevalci vidijo samo prve tri, dela drugih pa ne. Tudi v nogometu vsi poznajo Jana Oblaka, ampak kot vem, še ni dal gola na pomembni tekmi. Ima pač drugo vlogo v ekipi, prav tako pomembno kot tisti, ki treseje mreže nasprotnikovih vratarje. Biti kolesar pomočnik ne pomeni nujno, da si zaradi dela v senci zmagovalcev manj pomemben od tistega, ki na koncu v cilju dvigne roke kvišku. Najlepši primer je Avstralec Mark Renshaw. Delo, ki ga opravi za Marka Cavendisha na največjih dirkah, je mnogo pomembnejše in veliko bolje plačano od zmag na dirkah, ki niso klasike ali Tour de France, na katerih, denimo, v zadnjem delu sezone letos zmaguje Italijan Sonny Colbrelli. Če si pomočnik, torej ni nujno, da si slabši kot takrat, ko zmaguješ. Naj se sliši še tako nesmiselno, ampak letos sem veliko boljši kot, recimo, leta 2014. Na flandrijski Rondi, Gent-Wevelgemu in drugih največjih preizkušnjah lahko dobro dirkam, pred dvema letoma nisem zmogel. Nekateri pravijo, da letos, ko ne zmagujem, samo posedam in ne treniram več tako vneto kot takrat. V resnici pa je ravno nasprotno. Letos imam večjo vlogo v ekipi, bolj pomembno.
Slovenski kolesarji so, kot kažejo zadnje sezone, veliko bolj osredotočeni na dobro plačano delo pomočnika kot na pomembnejše vloge. To seveda razumemo, da gre za delavca, ki mu dobro plačane pogodbe omogočijo varnejšo prihodnost. Kako pa vidite na ta razkorak med delom za eksistenco in nadgradnjo, kakršno je, denimo, naredil dvakratni svetovni prvak Peter Sagan?
Slovenci smo letos večinoma pomagali. S tem ni nič narobe. Od skoraj 500 kolesarjev v WorldTouru je več kot 450 pomočnikov. Torej jih 90 odstotkov dela za deset odstotkov zmagovalcev. Slovencev v WorldTouru je le osem. To je 1,6% celotnega pelotona. Če bi nas bilo več v tej ligi, bi bilo tudi več možnosti, da bi bil kdo med tistimi desetimi odstotki …
Tudi vi ste se najbrž soočili s slovensko majhnostjo, o kateri velikokrat govorimo pri slovenskih športnikih.
Majhnost, o kateri govorite vi, je naša realnost, vendar jo lahko s pravilno pripravo premagamo. Jaz sem jo premagal, ko sem začel zmagovati, ko sem videl, da sem enako hiter kot vsi najboljši šprinterji sveta. Če prihajaš iz majhne države in nisi za razred oziroma, kot radi rečemo, za »nogo« boljši od tekmecev, hitro odpadeš iz igre. Kot povprečni šprinter iz majhne države veliko težje preživiš v tem poslu kot povprečni šprinter iz večje in pomembnejše države. Prej ko to spoznaš in se sprijazniš, lažje ti je v življenju. Kot tujec moraš vzeti v zakup dejstvo, da ima domačin prednost, pa čeprav sta si po moči zelo enakovredna. Tudi v Adrii Mobilu imajo Slovenci bržkone več priložnosti kot enako močni tujci. Zakaj je tako, je sila preprosto. O zmagi Slovenca v Adrii Mobilu se bo več pisalo kot o zmagi tujca. Meni je najbolj pomembno, kako me sprejmejo v ekipi. Če se dobro počutiš, je lažje preživeti skupaj 200 dni. V karavani elitne konkurence se ta čas sijajno počutim. Veliko bolj z veseljem dirkam letos, kot sem prejšnja leta. Tudi leta 2014.
V Sloveniji je zagotovo nekaj potenciala za velike dirke – od vas šprinterjev do Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča in Jana Polanca. Kaj menite o njihovi prihodnosti?
Roglič ima zagotovo velik potencial, predvsem zato, ker je relativno nov v kolesarstvu in ima še veliko prostora pri učenju. Več kot očitno ima super genetiko za kolo. Polanc in Mohorič sta mlada. Oba sta že v mlajših kategorijah dokazala, kam sodita. S pravilnim razvojem bi znala biti dolgo na najvišji ravni. Sploh Mohorič je letos s tem, kako se je vozil v zaključkih Gira, dokazal, da je lahko res vsestranski kolesar. Dokazal je, da ni nujno biti najbolj eksploziven, pa si lahko vedno v veliko pomoč v zaključkih šprinta. Opažam, da sta oba velikokrat v begu. Za moje pojme prevečkrat. Glede na starost in težavnost etapnih dirk, na katerih bežita, je večja možnost, da se bosta prekurila in postala »dizelca«, kot radi rečemo kolesarji. Glede na potencial, ki ga imata, bi z lahkoto opravljala bolj pomembne vloge med dirko in pri tem nabirala izkušnje za naprej. V begu se ne naučimo veliko. Ampak to je njuna naloga, mogoče tudi želja, zato ne bi bil rad preveč »pameten«.
Kaj menite o Slovaku
