Danci zardevali ob direndaju na Slovenski

Središče Ljubljane je bilo na poletni petkov večer polno in pestro kot že dolgo ne, na vsakem koraku je bilo slišati kakšno tujo besedo – angleško, nemško, italijansko, kakšno severnjaško. Vsi so z zanimanjem pogledovali za ograjo na zaprto Slovensko cesto, kjer tako ali tako ni več avtomobilov, tokrat pa so jo povsem zavzeli le kolesarji.

Čeprav le revialnega značaja, je tisti, ki so v Ljubljano prišli po kolajne, niso vzeli nič manj resno. Vendarle je tudi ta dirka prinašala odličja. Vse do zadnjih minut so se vsi po vrsti zavzeto ogrevali, vadili obrate in predaje, se dogovarjali za taktiko in vrstni red. Tudi uigrana ekipa Gorazda Penka, ki se je prvič lotila tega izziva, ni imela – vsaj tako je bilo videti – težav. Vsi so v sproščenem vzdušju čakali na štart. Malo zmede je morda res bilo med tekmovalci, a kdo bi jim zameril, večinoma so na takšni dirki tekmovali prvič.

Torej, 21 ekip s po štirimi kolesarji iz različnih starostnih kategorij, med katerimi je moralo biti vsaj eno dekle, se je v dva kilometra dolg krog podalo izpred Kongresnega trga navzdol do križišča z Aškerčevo in se vrnilo po Slovenski nazaj, obrnilo pri podhodu Ajdovščina in nazaj in znova. Za predajo je bilo treba zaviti v boks na levo, medtem pa je iz sosednjega že štartal drugi tekmovalec.

Ker so se ekipe odločale za različne postavitve tekmovalcev v predaje, je bilo jasno, da bo napeto vse do konca. In res je bilo. Karte so se po začetnem vodstvu Norvežanov, Poljakov in ene od avstralskih ekip hitro premešale, več so navijači ob progi pričakovali od Slovencev, ki je imela v igri kar osem štafet. A so naposled le ogreli grla. Navdušili so kolesarji ekipe Slovenija 4, nekaj časa vodili, preden je v napetem zadnjem krogu eksplodiral Italijan Andrea Nicosia in svoji ekipi zanesljivo priboril zmago. Za drugo mesto se je udarilo pet štafet, Gregor Tekavec, svetovni prvak v kronometru v kategoriji od 40 do 44 let, je izgubil napet boj z Avstralcem, a vseeno svojim sotekmovalcem Ljubu Carju, Blažu Bonči in Ireni Tekavec prinesel vsaj bron.

»Tekma je bila zelo zanimiva, sem navdušen. Lahko pričakuješ kolajno, a uresničiti jo je težje. Menim, da smo lahko s tretjim mestom več kot zadovoljni,« je po dirki povedal Tekavec in dodal, da se na takšno preizkušnjo ne moreš posebej pripravljati. »Če pa bi lahko štartali še enkrat, bi spremenili postave, vendar ne članov, ampak vrstni red,« je še pristavil, ko je že čakal, da mu na slovesni razglasitvi podelijo zlato kolajno za zmago v kronometru in še bron za štafeto.

Tudi zmagovalci Italijani so si nadeli po več kolajn, v svoji kategoriji dirke na čas je bil najboljši Stefano Nicoletti, Alois Vigl je bil podprvak. A do zlata v štafeti je v največji meri pripomogel Nicosia, ki je vozil v zadnji predaji, na koncu pa se je z za Italijana odlično angleščino izkazal tudi kot prevajalec ob pogovoru z drugimi člani štafete. »O ja, zelo smo veseli. Lani smo na SP osvojili drugo mesto, zato smo si letos zelo želeli zmagati. Pričakovali smo, da bo proga zahtevnejša. Toda vseeno ni bilo lahko, tekmeci so ves čas pritiskali, toda bili smo boljši, vsak od nas je dobro opravil svojo nalogo,« je povedal 37-letni kolesar, ki mu slovenske dirke niso tuje. Zaradi dobre organizacije se v Ljubljano vedno rad vrača, je še pristavil.

Je pa bila denimo v Sloveniji prvič Desrae Cameron, avstralska gospa, ki svojih let nikdar ni videla kot ovire, da ne bi sedla na kolo. Pravzprav je resneje zanj poprijela pri svojih 52-ih letih, stara 63 let pa je za eno od kar petih (!) avstralskih ekip tekmovala tudi v štafeti. »Bilo je težko za tako staro dekle. Ne vem natančno, na katerem mestu smo končali, smo pa veseli, ker je ena od naših ekip osvojila drugo mesto. Smo se pa dobro zabavali, kar je tudi pomembno,« je povedala rekreativka iz Brisbana, ki sicer največji del treningov opravi na velodromu, na cesti pa tekmuje bolj redko. A vseeno je bila del velike avstralske odprave (menda jih je prišlo okoli sto) in bila navdušena nad našo deželo. To je bil tudi eden od namenov prvenstva, zato je bil lahko vodja Gorazd Penko upravičeno zadovoljen. Pred začetkom SP ga je štafeta še nekoliko skrbela, saj so jo pripravljali prvič, pa še to v središču mesta in ne na »njihovem dvorišču« v BTC. A se je izkazalo, da tudi to ni bil pretežek izziv, komisarji Mednarodne kolesarske zveze (UCI) so le zadovoljno kimali. »Tukaj je bila cela delegacija danske zveze s predsednikom vred, rekli so, da smo jih 'zafrknili'. Zakaj? Zato, ker se enostavno ne da narediti boljšega dogodka, kakor je bila ta štafetna dirka. Tako je rekel tudi komisar,« je povedal Penko, ki je z dobro organizacijo spravljal v zadrego goste iz Aalborga, ki bodo finale svetovne serije gostili naslednje leto.

»Dirka nam je uspela, s pomočjo mestnih služb smo dobro zaprli cesto. Ljudi je bilo vzdolž trase ogromno, to je dogodek, ki pripada svetovnemu prvenstvu, pa čeprav gre za amaterske kolesarje,« je še povedal direktor prireditve. Posebej si je tudi prizadeval, da bi UCI nekoliko prilagodil pravila in tako omogočil nastop še več ekipam: »Udeležba je bila kar lepa, na podlagi mojega pisma mednarodni zvezi, da z obstoječimi pravili ni mogoče sestaviti več kot šest štafet, so pravila spremenili in je bil takoj večji odziv. Če bi se to zgodilo že pred SP, bi imeli najmanj 30 štafet že zdaj.« Po njegovem mnenju je štafetna dirka zanimiv projekt tudi za prihodnost in tako že nakazal nove smernice velikih kolesarskih dogodkov pri nas.