Don Alberto rešil špansko čast

Pri španskem kolesarju Albertu Contadorju so tudi tri zmage na Vuelti ostale v dopinški senci.

Objavljeno
15. september 2014 12.33
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport
Zmagoslavje Alberta Contadorja na Vuelti a Espana je pravšnji obliž na vse težke poraze španskih športnih velezvezdnikov v letošnji sezoni; z izjemo motorista Marca Marqueza, seveda. V Španiji so ga, v senci tegob Nadala ter padcev Alonsa, nogometašev, košarkarjev in plavalcev, spet razglasili za »Don Alberta« in pozabili na vse temne strani njegovih zlatih lovorik.

Ko je prišel na štart letošnje Vuelte v Jerez de la Frontera, tudi sam ni verjel, da lahko v konkurenci Chrisa Frooma, Naira Quintane in Alejandra Valverdeja zmaga. Po julijskem padcu na Touru namreč ni bil prepričan, da je dovolj dober. A mu je bila Fortuna doma naklonjena, največjemu tekmecu Quintani pa pokazala zobe. Po odstopu Kolumbijca na polovici dirke (11. etapi) se mu je pot do zmage na široko odprla. Po uri resnice oz. vožnji na kronometer, ko je bil enak ali celo boljši od največjih tekmecev, jo je trasiral v lastnem slogu. Na treh gorskih etapah v Asturiji si je nabral prednost, na petih v Galiciji pa je največjega tekmeca Frooma le nadzoroval. V tej prvini je velemojster, prav tako tudi v odločilnih protinapadih. Koliko premočan je bil, povesta dve zmagi na najtežjih vzponih – na Farrapono in Ancares. Pravi, da je letošnja zmaga težja kot tisti v letih 2008 in 2012, saj je bil pritisk večji, ker zmage ni dosegel, ampak jo je pravzaprav branil. Vrnitev na prestol je bila izjemna. Naposled pa je, po porazih na Touru, le stopil iz sence Skyovih zvezdnikov Chrisa Frooma in Bradleyja Wigginsa.

Nad Špančevim kolesarskim mojstrstvom pa bo, ne glede, koliko Tourov, Girov in Vuelt bo osvojil, nenehno velika senca dopinga. Dopinški dosje je obsežen. Odprli so ga leta 2006, ko so ga kot člana moštva Liberty Siguros povezali z afero Puerto oziroma madridskim zdravnikom Eufemianom Fuentesom. S Toura so moštvo Manola Saiza izključili in tedaj neznani Contador, ki je leta 2005 na »francoski pentlji« zasedel 31. mesto, je moral zapustiti največjo dirko. Takrat je navijačem napisal pismo, v katerem je trdil, da ni jemal ničesar prepovedanega oziroma da verjame v čist šport. »Bil sem v napačnem moštvu ob napačnem času. Nič nimam opraviti s Fuentesom,« je dejal leta 2007, ko je osvojil prvo krono – rumeno majico Toura. Tri leta kasneje je moral besedo požreti, bil je pozitiven na klenbutarol. Španska zveza je sprejela njegovo pojasnilo, da je prepovedana učinkovina prišla vanj z onesnaženim mesom in ga oprostila vseh obtožb. Mednarodna kolesarska zveza je bila neomajna. Test je bil pozitiven in vztrajala je pri kazni. Na mednarodnem častnem razsodišču v Lozani so mu odvzeli obe prestižni zmagi – na Touru 2010 in leto dni kasneje tudi Giru. Ker so v urinu našli 50 pikogramkov klenbutarola na mililiter, kar je sicer precej manj, kot je spodnja meja UCI oziroma WADA (200 pikogramov), so ga kaznovali le s šestmesečno prepovedjo.

O dopingu nerad govori. Pred leti na novinarska vprašanja ni odgovarjal, zadnje čase pa je odgovor: »Otra pregunta (naslednje vprašanje, op. p.) ...« Še vedno pa je seveda v tančico dvoma zavita njegova rekordna poraba kisika na kilogram teže na vzponu na Verbier leta 2009. Ta je bila kar 99,5 ml/kg, kar meji na fantastiko. Čez mejo 90 ml/kg so v zgodovini Toura šli le Bernard Hinault (92 in 96), Miguel Indurain (90), Greg Lemond (92 in 95,5) ter Thierry Marie (92). Z drugimi parametri pa je Contador v uri prekolesaril 1864 m višinske razlike. Na francoski pentlji sta mu najbližja sedanji menedžer Astane Bjarne Riis (1842 – Hautacam 1996) in Marco Pantani (1821 – Alpe d'Huez 1995). Če bi sodili po omenjenih številkah, je Contador zagotovo najmočnejši hribolazec vseh časov, vendar pa ni vse v številkah, ki so v zadnjih dveh desetletjih zrasle do neba. Za šestkratnega zmagovalca največjih treh dirk bi lahko rekli, da je med vsemi najbolje pripravljen. Sicer pa zagotovo sodi med deseterico največjih mojstrov vzponov, v katerih kraljujeta njegov rojak Federico Bahamontes, Belgijec Lucien van Impe, Luksemburžan Charly Gaul, Italijani Marco Pantani, Ottavio Bottecchia, Gino Bartali in Fausto Coppi ter Kolumbijec Luis »Lucho« Herrera in navsezadnje tudi z dopingom umazani Lance Armstrong.