Dosežki (še) nimajo prave vrednosti

Portorož – Slovenski kolesarski as je bil eden glavnih govorcev letošnje konference Sporto, kjer je med drugim potrdil tudi dobro znano dejstvo, da v Sloveniji zimski športi še vedno uživajo poseben status. Roglič je tudi razkril, da pred sezono 2018 ne bo zamenjal sredine.

Zdaj že dobro znan fenomen Primoža Rogliča, ki je dobre dosežke v smučarskih skokih zamenjal za vrhunske na kolesu, je zanimiv tudi s tržnega vidika. V Sloveniji so zimski športi za podjetja še vedno najboljša sponzorska naložba, k čemur pripomore tudi dobra televizijska pokritost. V svetovnem merilu se smučarski skoki ne morejo primerjati s kolesarstvom, enim najbolj razširjenih športov, pri nas so zakonitosti trga nekoliko drugačne. »Ne vem, zakaj še nisem dobil ponudbe, da bi nastopil v kakšnem od slovenskih oglasov. Očitno smo še vedno zimski narod, ki obožuje smučanje in skoke, kolesarstvo pa je potisnjeno v ozadje. Nedvomno se kolesarski šport razvija z nami, iz dirke v dirko ustvarjamo zgodovino, a nas čaka še veliko dela,« se zahtevnosti naloge zlate slovenske generacije, kjer ob njem nosijo breme še Luka Mezgec, Jan Polanc, Simon Špilak in Matej Mohorič ..., zaveda Roglič.

Pot športnika do zaslužka je v skokih nekoliko drugačna kot v kolesarstvu. Pri smučarskih skakalcih so nagrade ob sponzorskem denarju glavni vir zaslužka, kolesar pa je v veliki meri odvisen od plače, ki jo prejema v ekipi. Razkorak v višini nagrad je ne glede na vse nenavadno velik, zmagovalec novoletne turneje je v lanski sezoni prejel 70 tisoč evrov, s prvim mestom na norveški turneji je v žep lahko pospravil še naslednjih 60 tisočakov. Lani je v svetovnem pokalu največ zaslužil zmagovalec skupnega seštevka Stefan Kraft, ustavil se je pri dobrih 160 tisoč evrih. Primerjave med športi so vedno nehvaležne, a vseeno: Roglič je letos za zmago v kraljevski etapi dirke po Franciji, največjega in najbolj gledanega vsakoletnega športnega dogodka, prejel le 11 tisoč evrov, ki jih je nato razdelil med ekipne kolege. Kolesarji sicer pod črto zaslužijo precej bolje kot smučarski skakalci, višina trenutne Rogličeve pogodbe sicer ni znana, a naj bi glede na prejšnje dosežke in plače njemu primerljivih kolesarjev sodil v razred dobrih pomočnikov, ki zaslužijo od 300 do 500 tisoč evrov letno.

Kolesarstvo ob bolj vzdržnem sistemu deljenja finančne pogače krvavo potrebuje nove sponzorske in oglaševalske prilive, »Rogla« pa meni, da je priložnosti dovolj: »Kolesarstvo je tudi z marketinškega zornega kota zelo širok pojem, toda če pogledamo le Tour de France, je tržni potencial za podjetja ogromen. Prenos cele etape zagotavlja več kot šest ur televizijskega časa, kar je v drugih športih nepredstavljivo, hkrati se s posnetki narave lahko promovira turizem ... Ogromno stvari je, ki bi tudi sponzorje lahko pritegnile, da svoj denar vložijo k nam.«

: »Trudim se biti aktiven na Instagramu, Facebooku in pisati še blog. Ko po šestih urah treninga pridem domov, bi najraje le še ležal v postelji in gledal v zrak, a me Lora opominja na to, da je tudi grajenje podobe del športa in da tega vidika ne smem zanemariti. V prihodnje bom zagotovo potreboval nekoga, ki mi bo pomagal pri teh stvareh in organizaciji medijskih aktivnosti, saj je potreb in želja javnosti vedno več.«

Najboljši slovenski kolesar minule sezone je med tekmovalnim premorom zaposlen z medijskimi in sponzorskimi obveznostmi, letos jih Rogliču res ne manjka, zato ne čudi, da si Kisovčan želi predvsem miru. Po prvih ekipnih pripravah na začetku decembra bo jasno, na katerih dirkah bomo »Roglo« spremljali prihodnje leto, njegove želje pa so jasne: »Osredotočil se bom na enotedenske dirke, kjer želim biti pri vrhu, hkrati želim narediti še korak naprej k temu, da bom nekoč dober tudi na tritedenskih dirkah. Želji sta Giro in Tour.«