Duh Roga nikoli ne izpuhti

Za poznavalce kolesarstva je dovolj reči: »To so rogovci«. Vsi, tudi današnji rodovi vedo, da ne gre samo za prepoznavne kolesarje posebnega kova (nekoč v zelenih dresih), ki jih je izoblikoval karizmatični vodja Zvone Zanoškar, temveč za posebno miselnost. Poimenovali smo jo »duh Roga«, ki nikoli ne izpuhti. Globoko je vsajen vsem rodovom.

Skozi šolo spiritusa agensa tega duha je šlo v 54 letih njegovega delovanja v društvu Rog (kot trener je začel leta 1953) več kot 600 kolesarjev. Vse fante ZZ in legende Roga – od Janeza Žirovnika, bratov Rudija in Jožeta Valenčiča, Staneta in Tineta Božičnika, Franca Škerlja, Jožeta Šebenika, Toneta Kunavra, Janeza Zakotnika, Draga Freliha, Vinka Polončiča, Primoža Čerina, Jureta Pavliča, Andreja Žaubija, Andreja Hauptmana in Zorana Klemenčiča do njegovega naslednika Gorazda Penka – je krasila posebna moč in miselnost brezkompromisnih konjenikov na dveh kolesih, ki so rušili vse pred seboj. Predvsem pa so imeli sijajen občutek za taktiko in zaključne akcije ter posledično tudi visok izkoristek. Ni je dirke v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji, na kateri rogovec ne bi zmagal. Rogovci (Polončič, Čerin in Pavlič) so prvi odprli Slovencem pot v svet visokega profesionalizma, ki je bil v 80. letih »misija nemogoče« zaradi zakonskih omejitev oziroma predpisov v vrhunskem športu.

Koliko zmag so slavili Zanoškarjevi in Penkovi fantje, je težko sešteti, nedvomno pa so vsak zase zaznamovali posamezna – zmagovita obdobja. Ne glede na vrhunca – kolajni Hauptmana (bronasta kolajna na SP leta 2001 v Lizboni) in Klemenčiča (naslov evropskega prvaka 1988 na Norveškem) –, za zlati rod Roga šteje generacija iz 60. let prejšnjega tisočletja. Janez Žirovnik, Rudi Valenčič, Franc Škerlj, Alojz Bajc, Jože Šebenik, Stane Božičnik, Tone Ukmar in Tone Kunaver so bili kot ekipa neprekosljivi, čeprav so imeli v Andreju Boltežarju (Odred, pozneje Astra), Cvitku Biliću, Neviu Valčiću (oba Siporex), Radošu Čubriću (Kraljevo) izjemne tekmece.

Rogovci so osvajali naslove državnih prvakov, zmagovali na dirkah Po Jugoslaviji, Alpe-Adrii, Po Hrvaški in Sloveniji ter svetu (na Tour de l'Avenir je R. Valenčič dobil etapo), nastopali na olimpijskih igrah, kar je bil takrat velik uspeh, kljubovali na Vršiču tudi takim asom, kot sta bila slovita profesionalca, Šved Gosta Pettersson in Nizozemec Joop Zoetemelk. Zelo uspešna sta bila tudi rodova 70. let (Jože Valenčič, Janez Zakotnik, Drago Frelih, Janez Kastelic) in 80. (Vinko Polončič, Primož Čerin, Jure Pavlič, Gorazd Penko, Andrej Žaubi). Med uspešnejšimi v poznejših rodovih kaže omeniti Valterja Bončo, Borisa Premužiča, Roberta Pintariča, Grego Boleta, Igorja Kranjca in še bi lahko naštevali kolesarje (Srba Miloša Rnjakovića), ki so se z vseh vetrov zbirali v Rogu.

Turbulentno zgodovino Roga oziroma rogovcev je doslej najbolj celovito opisal Janez Kupljen, sicer eden izmed ustanoviteljev in dolgoletni blagajnik kluba (upokojil se je leta 2004). Kolesarsko društvo Rog je bilo ustanovljeno jeseni 1949, na upravni enoti Ljubljana pa so ga registrirali leta 1950. Pobudnik in dolgoletni pokrovitelj kluba, ki je nadaljeval svetlo tradicijo takrat zelo bogatega slovenskega kolesarstva (bilo je kar 43 klubov!), je bila seveda tovarna koles Rog. V času strogega amaterskega športa so bili namreč kolesarji Roga prvi profesionalci. Janez Žirovnik je denimo v času amaterskega delovanja moral vsako izgubljeno sobotno uro nadoknaditi s popoldanskim delom med tednom …

Tekmovali kot Rogova »preizkuševalna ekipa«

»Kolesarji niso dobili za nastope posebnih nagrad razen plače na delovnem mestu. Njihov status smo uredili tako, da smo jih zaposlili v servisu in normirnem oddelku, v katerem je bil zaposlen tudi en nogometaš. Šef oddelka je tudi nekaj časa tekmoval kot kolesar. Nekako v tem času smo kupili prvo prevozno sredstvo (motor) za spremljanje tekmovalcev na treningih in tekmovanjih. Ker smo tekmovali s kolesi tovarne Rog, smo takrat na upravnem odboru tovarne sklenili, da poimenujemo tekmovalce 'preizkuševalna ekipa', ker smo se le tako – prek dnevnic za potovanja – lahko financirali. Nekaj denarja nam je ostalo od prve veselice in članarine, da smo kupili prvo dirkalno kolo. Teh pa se takrat ni dalo drugače dobiti kot iz Italije. Uvažali smo jih člani društva tako, da smo si omislili sorodnike v Trstu, ki so nam ponudili dirkalna kolesa. Da pa smo ta 'darila', ki smo jih seveda plačali, lahko uvozili, smo potrebovali cel kup potrdil od naših oblasti,« se je blagajnik v zapisu spomnil prvih let.

Kot zanimivost pa je poudaril, kako so leta 1960 na dirki Ljubljana-Ilirska Bistrica-Ljubljana razpisali nagrado za tistega, ki bi dosegel povprečno hitrost 38 km/h. Za takratne jugoslovanske kolesarje je bila to magična meja, čeprav je bilo povprečje dirk profesionalcev tudi do 42 km/h. Nagrada je bila 50.000 dinarjev oziroma dve takratni plači. »Tekmovalce smo vsakih 10 km obveščali o povprečni hitrosti. Dirka se je začela z nekaj manj kot 40 km/h do prvih vzpetin po Vrhniki. Potem je padla pod 38 km/h in do Pivke spet narasla na blizu 40 km/h in tako izmenično do Ilirske Bistrice in nazaj do Vrhnike. Od Vrhnike pa do Trga mladinskih brigad pred viško občino, kjer je bil cilj, pa je padla na 37,85 km/h, tako da prva nagrada ni bila podeljena ...«

Po Zanoškarjevi zaslugi pa Rog ni bil dejaven samo v vrhunskem športu kot klub velikih talentov in organizator dirk (Ljubljana-Ilirska Bistrica-Ljubljana, Pod Urhom in VN Roga), ampak tudi v rekreaciji. Bil je pravzaprav nosilec dejavnosti, ki je v zadnjih letih postala pomemben del turizma po vsem svetu. Maraton Franja je seveda največja prideritev in sinonim Roga v novem tisočletju. Brez rogovcev pa ne bi bilo maratona prijateljstva Ljubljana-Trst, Juriša na Vršič ...

Zahvaljujoč Penku so v društvu v zadnjih letih našli visoko tekmovalno raven in nišo v ženskem kolesarstvu. Ekipa BTC City Ljubljana pod okriljem Roga piše novo poglavje slovenskega kolesarstva.