Kolesarke v boju za enakopravnost in enake možnosti

Tako kot vsaka etapna dirka ima tudi ženski Giro svojo pot, na kateri drvi skozi kraje le toliko, da ga ljudje lahko pozdravijo. Posebnost so prologi oziroma »veliki štarti«, kot so jih poimenovali zadnja leta. Ljubljanski, obarvan v rožnato, je bil vrhunski, organizacijsko na ravni velikega Gira.

Ljubljana in rožnati giro sta se hitro spoprijateljila. Zato ni čudno, da je direktor največjega ženskega kolesarskega šova Giuseppe Rivolta ob slovesu dejal, da bo takoj »prišprintal« nazaj, ko ga bo Gorazd Penko spet poklical. Tako v Ljubljani kot v Kamniku in na vsej trasi slovenske etape so bile kolesarke prisrčno sprejete. Vrata ženski kolesarski eliti so v Sloveniji na široko odprta.

Začetek največje ženske predstave je sovpadel z moškim Tourom, zato ni šlo brez primerjav. Brez tehtnega premisleka bi lahko rekli, da je slaba odločitev, da je največja ženska dirka v času največje moške, saj je žensko kolesarstvo že tako v popolni senci moškega. Če pa pogledamo »drugo plat medalje«, je pravzaprav zelo modra poteza. Novi predsednik UCI Brian Cookson, prva dama v predsedstvu Tracey Gaudry in šef ženskega gira Rivolta dobro vedo, da bo senca čedalje manjša, čim bližje bodo dekleta fantom. Le tako, da so ob fantih ali pa tekmujejo v njihovem zavetrju, lahko kolikor toliko omejijo ignoranco, s katero jih spremljajo mediji.

Združenje profesionalnih kolesark na čelu z Nizozemko Marianne Vos in Italijanko Giorgio Bronzini je zadnja leta zelo dejavno. Dekleta se zavedajo, da bo pot do popolne emancipacije zelo dolga. Bržkone tako, kot je bila pri teniških igralkah, kjer je pobudnica Bille Jean King potrebovala kar 40 let, da je moški svet priznal popolno enakopravnost. Robin Farina, predsednica združenja, se sprašuje, zakaj nimajo enako obarvan peloton kot moški (rožnata barva ne more biti edini simbol ženskega kolesarstva), zakaj nimajo zagotovljenega minimalnega dohodka, zakaj jih izkoriščajo z zastarelimi seksističnimi oglaševalskimi praksami in še bi lahko naštevali.

Primerjava med moškim in ženskim girom zgovorno priča o podrejeni vlogi deklet pri delitvi denarnega kolača. Moški (lani Nairo Quintana, letos Alberto Contador) dobijo za skupno zmago 200.000 evrov, ženska ekipa Rabobanka pa je bila za prva tri mesta (prvo je tudi letos vredno nekaj čez 525 evrov, etapna zmaga pa 269) in vse nagrade na lanski dirki nagrajena kar 380-krat manj! Zgovoren dokaz, da morda le gre na bolje, je zagotovo zaključna etapa Toura, neke vrste nadaljevanje ženskega Toura. Del nje so tudi kolesarke, ki prekolesarijo zadnjih 100 km. Nagrada za zmago, 22.500 evrov, je enaka kot pri moških.

Dekleta, s katerimi smo se pogovarjali v minulih dneh v Ljubljani in Kamniku, verjamejo, da bo do sprememb prišlo. Od prve do zadnje so poudarile, da se s kolesarstvom ne ukvarjajo zaradi denarja, ampak ljubezni do športa, vendar pa želijo biti za svoje profesionalno delo dostojno plačane. Podpirajo zahtevo oziroma peticijo v petih točkah, da se izenačijo plače (pohlevne kolesarke so srečne, če dobijo letno 17.000 evrov), nagrade (nagradni sklad na moškem Giru je 1,3 milijona na ženskem le 17.600 evrov), število dirk (ženske jih imajo skupno v elitni konkurenci le 87, moški pa 543), pokritost medijev in TV (ženski šport je v medijih prisoten le 8-odstotno). Dekleta so bolj pogumna tudi zato, ker ni več na čelu UCI okorelih možakarjev, Nizozemca Heina Verbruggna in Irca Pata McQuida, ki sta še ne tako dolgo nazaj razlagala, da žensko kolesarstvo še ni tako razvito, da bi bilo lahko enakovredno moškemu oziroma, da bi lahko zahtevalo minimalno plačilo za profesionalno dejavnost, ki pri moških znaša 35.000 evrov na sezono. Paradoks je seveda, da sta z zaničevanjem pravzaprav sebi pljuvala v skledo, saj je bila prav njuna dolžnost, da pomagata razviti ženski del kolesarstva. Cilj deklet pa je doseči status, ki ga imajo tenisačice, nogometašice in igralke golfa.

»Odkar je prišel Cookson, so znaki dobri, vendar je pot še dolga. Spektakularen začetek, kakršen je bil v Ljubljani, zagotovo prispeva k boljši podobi pri sponzorjih,« razmišlja 32-letna Nizozemka Annemiek van Vleuten, zmagovalka prologa v Ljubljani, ki ji ni bilo prav nič žal, da je ni v rodnem Utrechtu, kjer se je začel Tour de France. Žensko kolesarstvo se je v minulih dveh desetletjih razmahnilo in se na mnogih ravneh približalo moškemu, na nekaterih pa ga tudi prekosilo. Dejstvo pa je, da je danes, ne glede za katero konkurenco gre (v moški in ženski), nemogoče zmagati, če nisi vrhunsko pripravljen. Nosilka rožnate majice v Ljubljani Lucinde Brand v profesionalnem pristopu žensk in moških ne vidi nobene razlike. Pravi, da si dame zaslužijo enake pravice kot moški: »Navsezadnje smo v 21. stoletju ...«

Razkorak med ženskim svetovnim vrhom, ki ima domala enake razmere za delo kot dobro organizirana moštva (pri nas Adria Mobil), in ekipami iz drugega razreda, najbolje ponazarja edina slovenska ekipa BTC City Ljubljana, kjer projekt poganja zanesenjaštvo posameznikov (od Gorazda Penka do Maje Oven). Ko prideš v krog velikih, so za odmevne rezultate potrebni veliki vložki. To je železno pravilo športa, v katerem je, še bolj kot kjerkoli drugje, vladar denar.