Korenine ure resnice

Srebrna kolajna Primoža Rogliča v vožnji na kronometer ima precej globlje korenine, kot si mislimo in želimo priznati. Ura resnice je bila namreč vedno pomemben del slovenskega kolesarstva, odvisno pač od časa in okolja, v katerem so kolesarji rasli. Nekoč, v obdobju selektorja Franca Hvastija, ko je bila ekipna vožnja na čas v amaterskem kolesarstvu zelo čislana in ogledalo razvitosti, je bila jugoslovanska reprezentanca, pretežno sestavljena iz slovenskih tekmovalcev, v svetovnem vrhu. Četverka Bojan Ropret, Janez Lampič, Primož Čerin in Bruno Bulić je bila na SP leta 1983 v Altenrheinu v Švici denimo šesta, Vinko Polončič, Bojan Udovič, Ropret in Bulić pa tri leta pred tem na OI v Moskvi osma. Pozneje so na svetovni ravni vožnjo na kronometer povsem zanemarili, dokler je leta 1994 niso spet uvrstili na svetovna prvenstva. V svetu profesionalnega kolesarstva je pozneje ledino oral Martin Hvastija, leta 1999 sicer četrti na Giru (le sekundo za tretjeuvrščenim Laurentom Jalabertom).

Nobenega dvoma ni, da so slovenski kolesarji s svojimi telesno-psihičnimi lastnostmi nadarjeni za vožnjo na čas, ki pa jo je vselej opredeljevala in narekovala motivacija stroke in posameznikov. Najlepši primer je zagotovo Jani Brajkovič, ki je v Adrii Mobilu začel kot izvrsten kronometrist (bil je svetovni prvak v konkurenci do 23 let in dodal še dve kolajni na EP, zmagal v vožnji na čas na Kriteriju Dauphine ter zasedel šesto mesto na SP 2009 v Mendrisiu), nato pa to specialnost v Pro- in WorldTouru zanemaril …

Roglič, ki je prav tako začel svojo pot na vrh v novomeškem klubu, je tekmovalec drugačnega prereza. V elitno konkurenco je, tako kot Brajkovič, prišel pozno, a je ostal pri svojih koreninah. Srečo pa ima, da je pristal v klubu, ki uri resnice posveča veliko pozornosti. Obenem so Nizozemci v njem prepoznali talent, predvsem pa mu dali možnost, da se lahko posveti svoji specialnosti. Seveda ni nepomembno dejstvo, da tekmuje v obdobju, ko vožnje na čas niso samo domena kolesarske elite, ampak prestižne in rezultatsko dosegljive tudi vrhunskim posameznikom iz manjših držav.

Na Norveškem je Rogla še enkrat pokazal, da mu je v vožnjah navkreber v posamični preizkušnji malokdo kos. Chrisa Frooma, ki je verjetno že utrujen od Toura in Vuelte, je kljub postanku pri menjavi kolesa (izgubil naj bi okrog 10 sekund) na 3,5 km dolgem vzponu premagal za pol minute! Hitrejši je bil tudi od prvaka Toma Dumoulina.

Ob tem izjemno pomembnem podatku kaže poudariti tudi vrhunsko hribovsko predstavo desetouvrščenega Jana Tratnika. Na naslednjem prvenstvu v Innsbrucku imata Slovenca dobro priložnost, da ponovita uspeh iz Bergna, saj je proga hribovita, pravšnja za njun tekmovalni prerez lahkoatletskih hribolazcev z izjemno močjo v nogah. Dr. Radoje Milić, specialist športne medicine in fiziolog z Inštituta za šport na Fakulteti za šport, ki je leta 2012 prvi testiral Rogliča in ga spremlja ves čas, pravi, da se Rogličeva moč v tem času ni bistveno spremenila. Na klancu (nad sedem vatov na kilogram teže) ne niha. Pravzaprav je enaka kot pri vseh mojstrih te discipline. V tem času pa je Roglič izboljšal kolesarsko znanje, tehniko in učinkovitost, na kar so lahko ponosni vsi njegovi slovenski učitelji: Marko Polanc, trenerji v Adrii Mobilu in Miran Kavaš. Rezerve v teh prvinah pa je zagotovo še dovolj za napredovanje. Le pri svojih koreninah mora ostati.