Kot pes skozi mokro travo

Ko se je svetovna kolesarska javnost pred cestno dirko v Dohi večinoma ukvarjala z nemškim vlakom, Markom Cavendishem in visokimi temperaturami, branilca naslova Petra Sagana ni bilo nikjer na spregled. V napovedih za SP je bil namreč zelo zadržan, dejal je, da niti ne ve, ali bo nastopil. Naposled pa je, kot zadnji med vsemi, prispel na prizorišče, štartal in v velikem slogu opravil s tekmeci.

Vse pri njem deluje tako lahkotno, naključno, brez vsakršnega stresa. Kot pes skozi mokro travo se prikrade v ospredje, lahko je povsem zaprt, pa najde izhod in pot do zmage. Kakšen šprint je uprizoril (tudi) v Dohi! Dirka, ki je bila povsem drugačno poglavje kot lani Richmond, je znova pokazala, da gre za daleč najboljšega in vsestranskega kolesarja zadnjega obdobja, kralja, za kakršnega je nekdaj veljal sam Eddy Merckx, ki mu je včeraj okrog vratu obesil zlato kolajno.

Po dolgem času ima kolesarstvo zvezdnika, ki na dirke privablja množice. Sagan je njihova srca osvojil s svojim brezskrbnim pristopom, z zabavnimi izjavami, akrobacijami na kolesu. Mnogi so ga zato dolgo imeli za klovna, a zdaj ga lahko kujejo v zvezde. Njegov niz uspehov nikakor ni naključen, četudi morda sam deluje zelo brezbrižen. Tudi nastop v Dohi je skrbno načrtoval, čeprav je trdil drugače. Navsezadnje se je nanj v drugem delu sezone dobro pripravljal na klasičnih šprintih na Eneco Touru, pred tem je najboljšo generalko opravil na EP v Franciji. O svojih pripravah na Katar in ubranitvi mavrične majice se je pogovarjal tudi s Kristijanom Korenom, s katerim sta od leta 2010 do 2014 skupaj dirkala v Cannondalu (prej Liquigasu, ki ga je tudi zvabil z gorskega kolesa na asfalt). »Je zelo 'fajn' fant, tako v kot tudi zunaj kolesarskega sveta. Je sproščen in 'flegmatičen', a ko se gre zares, ne pozna prijateljev,« je o njem povedal Koren, ki je bil eden njegovih najzvestejših pomočnikov, dokler ni Primorca nasledil starejši brat Juraj.

Slednjega je Sagan potegnil pred kamero, ko je za UCI dajal svoj prvi intervju po dirki, prav tako Michaela Kolarja, ki je z njim ostal vse do zaključka dirke. Zahvalil se jima je za trud in dal vedeti, da se lahko tudi majhne ekipe borijo z velesilami, ki so se bohotile z močnimi šprinterskimi vlaki devetih kolesarjev. »V čast mi je, da se lahko borim zanj,« se je Kolar priklonil rojaku. Poznata se že od malih nog, skupaj sta odraščala in se priključila lokalnemu kolesarskemu klubu. »Peter te vedno lahko s čim preseneti. Včasih ga kdo zaradi kakšne izjave kar debelo pogleda. Morda tudi, ker ima malo težav z jezikom. A dejansko je takšna njegova osebnost. To, kar vidiš, to dobiš,« je povedal. Zanimivo, Kolar je bil z njim že, ko je leta 2008 osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka v gorskem kolesarstvu, pa tudi lani, ko je zmagal v Richmondu, kjer sta sicer tudi prvič skupaj dirkala na cesti. »Zdaj vem, zakaj tako dolgo nisem zmagal. Tebe ni bilo zraven! Drugo prvenstvo, drugi naslov,« se je Sagan šalil pred letom dni in dejal, da mu dve leti mlajši rojak prinaša srečo. Očitno ima prav: tretje prvenstvo, tretji naslov. Ni naključje, da bo Kolar zdaj z njim, tako kot brat Juraj, odšel tudi v novo moštvo Bora-Hansgrohe.

Naključna nista dva zaporedna naslova svetovnega prvaka (to mu je uspelo kot šestemu v zgodovini, 12 kolesarjev ima več kot dva naslova) niti da je prvi na svetovni kolesarski lestvici, kaj šele, da ima doma že pet zelenih majic najboljšega po točkah na Tour de France. Postal je prvi, ki mu je to uspelo v prvih petih nastopih. Bo kdaj končal tudi v rumeni majici in se še v tem pogledu pridružil največjim kolesarskim legendam? »Vsako leto isto. Izmislite si že kakšno novo vprašanje,« je odgovoril v svojem slogu. Dvakratni svetovni prvak sicer še zdaleč ni serijski zmagovalec, dolgo je bil obsojen na druga mesta, a se s tem, vsaj tako je kazalo, ni pretirano obremenjeval. Pravi, da je vedno dirkal po navdihu. In občutek ga tudi v Dohi, kjer je nemški vlak odpovedal, Cavendish pa ga je gledal v hrbet, ni varal. »Imel sem tudi srečo. Če bi me v šprintu zaprl Giacomo Nizzolo, ko sem odšel naprej, bi se raztreščil. Nisem namreč nameraval zavirati.«