Metulj s pridihom Induraina

V Italijo je prišel potiho, domov pa odhaja kot junak, ki ga Nizozemci še dolgo ne bodo pozabili. Tom Dumoulin je odrastel na ulicah Maastrichta, ki veljajo za zibelko nizozemskega kolesarstva, a poganjanje pedal ga dolgo ni zanimalo.

Kot otrok je bil zapisan prvi strasti dežele tulipanov – nogometu. »Kot otrok sem sem ter tja ujel kakšno etapo Toura, a nisem ostajal doma, da bi gledal kolesarstvo, bolj me je zanimala nogometna žoga,« je v intervjuju za avstralski kolesarski portal povedal po Vuelti. Pri petnajstih letih ga je omrežil blišč dirke Amstel Gold in na očetovo navdušenje je na kolo sedel tudi Tom. Poti nazaj ni bilo več, a še v srednji šoli Tom ni želel življenja posvetiti le športu. »Želel sem si postati kirurg in reševati življenja ljudi, a je na Nizozemskem to težko. Imel sem dobre ocene, a me niso izbrali za specializacijo. Očitno mi ni bilo namenjeno,« je cilje v prvih letih opisal Dumoulin. V mladinskih kategorijah je nato kljub pomanjkanju izkušenj začel zmagovati na pomembnih dirkah in trenerji so v njem že videli novega nizozemskega specialista za klasike, a Tom tudi v tem pogledu ni želel biti kot vsi drugi. Bolj kot kocke in veter ga je zanimal boj s samim seboj in štoparico in prav kronometer je postal specialiteta, s katero je tudi na velikem odru opozoril nase.

Sezona 2014 je bila zanj prelomna, znašel se je v okolju, ki je bilo kot nalašč za njegove talent. Obkrožen z mešanico izkušenih kolesarjev in talentov je v ekipi Gianta (zdaj Sunweb) dobil proste roke in dovolj potrpljenja, da je začel z večkrat bolečim, a dragocenim nabiranjem izkušenj. Vodstvu se je hitro oddolžil – s komaj triindvajsetimi leti je postal nizozemski prvak v vožnji na čas, na svetovnem prvenstvu pa je z bronom dokazal, da ga tudi v najboljši konkurenci ne gre odpisati.

Tom Dumoulin velja za enega najbolj simpatičnih in prijaznih ljudi v pelotonu, a to ni njegova glavna vrlina. »Na kolesu deluje tako zrelo, kot bi dirkal že petnajst let. Vedno je v dobrem položaju, nikoli ni v težavah in redko sploh pristane na tleh. Je kot kirurg, ki natančno prouči vsako potezo, to je njegova največja odlika,« z izbranimi besedami o njem govori dolgoletni ekipni kolega Simon Geschke. Preobrazba Dumoulina iz specialista za vožnjo na čas do resnega kandidata za sam vrh tritedenskih dirk se je zgodila praktično čez noč. Na Vuelto leta 2015 je prišel po etapne zmage, nato pa je rdečo majico vodilnega predal šele v predzadnji etapi, ko je zašel v za mlade kolesarje tako značilno krizo. »Za nas to ni bilo presenečenje, na treningih smo videli, da se tudi na vzponih lahko pelje hitro. Morda je Vuelta prišla prehitro za zmago, a Tom na to gleda kot na nov korak v pravo smer. Kdo ve, kako visoko bo prišel v naslednjih letih,« je bil po Vuelti optimističen Geschke, a slavja na Giru tudi Nemec z značilno brado ni predvidel.

Z elegantnim slogom vožnje in vse boljšimi predstavami v gorah si je prislužil primerjave z Miguelom Indurainom, nizozemski mediji pa so mu nadeli vzdevek »Metulj Maastrichta«, ki se ga še vedno drži. »Raje bi imel vzdevek kot Nibali (Morski pes op. p.) ali Valverde (Zelena puščica, op. p.), a ga pač ne moreš izbrati sam. Metulj naj bi predstavljal prehod iz neznanca v nekoga privlačnega, ki je zbudil nizozemsko javnost, iz ličinke v metulja. Ni najbolj udarno, a je, kar je,« je v smehu za Eurosport obrazložil korenine za športnika nenavadnega vzdevka. A tudi Tom Dumoulin je precej več kot le navaden kolesar.

Ko so prireditelji Gira napovedali dve posamični vožnji na čas, je Nizozemec zastrigel z ušesi in sezono podredil italijanski pentlji, kamor je prišel kot velika neznanka. Po končani sezoni ardenskih klasik se je umaknil na višinske priprave, kjer je s strogo dieto izgubil še nekaj kilogramov, ki so bili pri bojih na italijanskih prelazih morda celo odločilni. Ni trajalo dolgo, da je simpatični in z 69 kilogrami pri 186 centimetrih zelo postavni Dumoulin omrežil tudi tifose. Prijazen pa ni le ob cesti, džentlemenstvo mu, čeprav stisnjenih zob, priznavajo tudi sotekmovalci. Besedna vojna z Nibalijem je razkrila tudi drugačno plat Nizozemca. »Ne maram takšnih stvari, a če me nekdo nečesa obtoži, tudi ne bom ostal tiho. Morda delujem ošabno, a je to daleč od resnice.« S šampionom Gira, ki šele začenja odkrivati svoje meje, nihče več ne bo pometal.