»Rogla« nekdaj užival v letu navzdol, danes v šprintu navzgor

Primož Roglič, kolesar ekipe LottoNL-Jumbo in nekdanji mladinski svetovni prvak v skokih.

Objavljeno
30. april 2016 19.10
Špela Robnik
Špela Robnik
Rogla ga kličejo že od nekdaj. Danes ga tako poznajo na twitterju, s tem vzdevkom pa je Primož Roglič poimenoval tudi svoj blog, na katerem z javnostjo deli utrinke s svoje profesionalne kolesarske poti. Tam je o sebi tudi šaljivo zapisal, da če ne bi bil športnik, bi bil knap. Ker je pač iz Zasavja. No, in če ne bi bil kolesar, bi bil smučarski skakalec. In (verjetno) obratno.

Zanimivo dejstvo, da se je iz smučarskih skokov preusmeril v kolesarstvo, je ljudem že bolj ali manj poznano, tudi tuji mediji so že pisali o fenomenu z nenavadnim preobratom na športni poti. Roglič je pač športnik posebnega kalibra. Eden tistih, ki bi bili najbrž lahko uspešni povsod. V Strahovljah pri Zagorju je tako najprej odkril smučarske skoke, letel na dveh smučkah po zraku, postal leta 2007 mladinski svetovni podprvak na ekipni tekmi. Nato pa je sledil trd (in grd) pristanek v Planici. Po tistem padcu zdaj leti na dveh kolesih, če le ima »dobre noge«. No, kdaj pa kdaj tudi čez »balanco«. Ob duatlonu se je spoznal s kolesarstvom, ki ga je s svojo zahtevnostjo toliko jezilo, da je vztrajal. Še dovolj mlad, da si je lahko ustvaril drugo športno kariero, je pri 26 letih prek Radenske in Adrie Mobila že prejel v podpis pogodbo s profesionalno ekipo LottoNL-Jumbo za nastop na dirkah najvišje ravni.

Uči se od sotekmovalcev

Te dni je pred njim krst na eni najprestižnejših – Giru d'Italia. Roglič ni eden tistih kolesarjev, ki so že v otroštvu spremljali rožnato karavano, nato pa z veliki očmi vstopili vanjo. »No, seveda sem spremljal Lancea Armstronga na Touru. To pa je bila verjetno tudi edina dirka, ki sem jo poleti gledal doma pred televizijo,« je priznal pred svojo prvo tritedensko dirko. »Navdušeno jo pričakujem, kaj bo, pa bomo videli. Pustil se bom presenetiti, šel bom korak za korakom, etapo za etapo, moja naloga bo, da pomagam našemu kapetanu Stevenu Kruijswijku. Če bom to opravil dobro, bo zame cilj dosežen,« je dejal, na vprašanje, ali se kakšne etape posebno veseli, pa odgovoril, da se o njih še ni kaj dosti pozanimal. Tokrat jih bo spoznaval, pred prihodnjim letom pa se bo morda že lažje odločil, katera mu najbolj ustreza.

Čeprav novinec, se na dirkah svetovne serije odlično znajde. Zelo blizu je bil tudi prvi etapni zmagi, le za las mu je ušla na zadnji postaji dirke Po Kataloniji. V čem je skrivnost njegovega hitrega napredka? Dejansko se je kolesarstvu resneje posvetil šele leta 2012. »Nisem pričakoval, da bo šlo tako hitro. A še vedno na vsako dirko odhajam enako sproščeno. Če opravim svoje naloge, kakor je treba, dam vse od sebe, sem lahko vedno zadovoljen. Vse drugo ponavadi ni v mojih rokah. Le sebe lahko upravljaš,« je dejal o hitrem preskoku, ki je kajpak prinesel kar nekaj sprememb v njegovo življenje. Čeprav ugotavlja, da v večji ekipi niti ni večjih razlik v načinu dela. Tako kot dela z zdajšnjim belgijskim trenerjem, je v zadnjih dveh letih z Miranom Kavašem. Je bil on tisti, ki ga je največ naučil o kolesarstvu? »Trenerji skrbijo za treninge, priprave, da si dovolj dobro telesno pripravljen, vse drugo je odvisno od tebe. Marsikaj se lahko naučiš od sotekmovalcev, ljudi okoli sebe. Iz dirke v dirko spoznam veliko novih stvari.«

Še bi poskusil skočiti

Korak za korakom je tako napredoval v vseh kolesarskih prvinah, v zadnjem letu pa zlasti pri hitrosti, sposobnosti, da se dovolj hitro pelje tudi po ravnini. »Klance sem že od začetka dobro premagoval, ravnin pa ne. Pa tudi vožnja v pelotonu je bila poglavje zase.« Je lahko kaj koristnega prenesel na kolo tudi iz skokov? »Kaj pa vem. V vseh športih je enako, veliko odrekanja, žrtvovanja. Ves čas, 24 ur na dan, razmišljaš o tem, kako bi bil še boljši.« Kaj pa užitek, kdaj so bili občutki najboljši na smučeh in kdaj na kolesu? »Ko sem letel oziroma skočil čim dlje. Enako je na kolesu. Ko ti uspe dobra vožnja v klanec in te drugi gledajo v hrbet.« Pogreša kaj skoke? Ga kdaj zgrabi želja, da bi še skočil? Še zlasti zdaj, v evforiji Petra Prevca. »Spremljam, kolikor se le da, žal mi je bilo, da nisem mogel v Planico. To je bila sanjska sezona, lepo je, ko vidiš, da tvoji prijatelji, nekdanji sotekmovalci, dosegajo tako dobre rezultate. O tem, ali bi še skočil, niti nimam veliko časa razmišljati, še posebno ker sem bil pozimi veliko v toplih krajih, kjer ni mraza in snega. Verjetno pa bom v prihodnosti res še poskusil.«

Sestavni del obeh športov, ki sta zaznamovala njegovo življenje, so tudi padci. Je zaradi smučarskih skokov zdaj bolj pogumen ali previden? Morda oboje? »Brez padcev ne gre, ponavadi sicer ne prinesejo nič hujšega, a previdnost ni nikoli odveč. Vendar pravijo, da kdor ne pozna tveganja, neskončno tvega. Včasih je treba za kakšen rezultat pač vložiti nekaj več.« Sicer pa skakalce in kolesarje druži še nekaj: podobna telesna zgradba. A njihove prehranjevalne navade se precej razlikujejo. »Prehrana je zelo pomembna, morda še celo bolj kot pri skokih, kjer je pravzaprav pomembno zlasti to, da ne ješ veliko in imaš čim manj kilogramov. Tudi v kolesarstvu je idealno, da ostaneš čim lažji, a moraš skrbeti, da imaš vedno optimalno veliko energije.«

Doma nazadnje decembra

Že kot skakalec je bil vajen potovanj, a kot kolesar ene najmočnejših ekip na svetu jih je izkusil v povsem drugih dimenzijah. Zdoma je tako rekoč ves čas, nazadnje je bil doma decembra. Odtlej je bil z ekipo redno na pripravah v Španiji, za klepet smo ga ujeli na Tenerifu, v višinski bazi El Teide. Pravi, da mu takšen način življenja za zdaj ustreza. »Ni mi hudega. Uživam, pravzaprav. Povsod se poskušam počutiti kot doma. Kamorkoli grem, poskušam čim več videti, čim več doživeti,« je dejal in opisal zanimive letošnje vtise iz Avstralije, portugalske pokrajine Algarve, Toskane ... Vsak kraj ima svoj čar, pravi, vendar velikokrat teh lepot niti ne vidi, na kolesu je pač v svojem svetu.

Na novo ekipo in moštvene kolege se je hitro privadil. Poslali so ga na tečaj nizozemščine, a je z njo bolj »tako tako«. »Glede na to, da prej nisem znal popolnoma nič, jih zdaj razumem, kaj govorijo.« Dolgi meseci zdoma pa so bili lažji tudi zato, ker je v Španiji lahko z njim živelo dekle Lora, obiskala ga bo tudi na Nizozemskem pred Girom. Primož jo pohvali, da je odlična kuharica. Kaj mu bo pripravila po koncu Gira? »Hm, morda kakšno torto, saj zelo rada peče.« Trenutki oddiha bodo kajpak zelo dragoceni, njegov dopust pa bo takšen, da bo ležal in spal. Povsem razumljivo, po vseh premaganih hribih in dolinah, od koder se Rogla redno oglaša tudi na blogu. »Če se le spravim, kaj napišem. Da ljudje vidijo in čutijo, kakšen je ta svet, da tudi ni takšen bavbav, kakor si kdo misli.«