Nastop za reprezentanco ni le čast, ampak dolžnost

Gorazd Štangelj je bil načelen kolesar, stoodstotno predan svojemu poslu. Takšen je tudi kot selektor. Jezika nikoli ne »drži za zobmi«. Vedno premišljeno pove, kar misli. Zanj ni tabu tem. Ko je postal prvi mož reprezentance profesionalcev, je upal, da bo s svojo avtoriteto že na SP v Ponferradi v Španiji zbral elitno slovensko selekcijo.

A se mu ni posrečilo. Simon Špilak in Jani Brajkovič sta odpovedala nastop, Borut Božič pa ni v najboljši formi. Priložnost je dal prihodnosti slovenskega kolesarstva – Luki Mezgecu, Janu Polancu in Mateju Mohoriču, ob Kristjanu Korenu, Gregorju Boletu, Juretu Kocjanu in Kristjanu Fajtu.

Trasa v Ponferradi je pisana na kožo kolesarjem Špilakovega in Brajkovičevega kova. Kako komentirate Špilakovo potezo, ki že od leta 2010 noče nastopati na SP?

Kot kolesar sem izpustil samo eno prvenstvo, čeprav sem bil včasih po dolgih sezonah prenasičen. Vendar mi ni žal. Z reprezentanco sem zorel, tako da zame ni bilo dvomov: reprezentanca za slovenskega športnika ni samo čast, ampak tudi dolžnost. Tudi takrat, ko te povabijo v reprezentanco, sam pa misliš, da nisi dovolj pripravljen, se na klic odzoveš. Upam, da bo to sčasoma postalo pravilo. Pamet današnje mladine je premočrtno nasprotna od moje. A temu ne morem oporekati. Spoštovati je treba vse odločitve posameznikov. Vsak ima pravico zavrniti poziv v reprezentanco, če ni dovolj pripravljen. Kolesarje lahko kot selektor le spodbujam. Na silo se ne da narediti nič dobrega. Lahko izzovem le nasprotne učinke in zamere.

Kakšen pa je vaš, selektorski odnos do reprezentance?

Takšen, kakršnega bi si želel od kolesarjev. Če so me odgovorni ljudje v zvezi povabili, da vodim najboljše kolesarje, to pomeni, da spoštujejo moje minulo delo. V veliko čast mi je biti prvi mož izbrane vrste, obenem pa tudi dolžnost, ki sem jo sprejel stoodstotno odgovorno. Poskušam upravičiti zaupanje, zavedam pa se, da nihče ni popoln, tako da bom tudi sam delal napake. Stremel pa bom k temu, da jih bo čim manj. Glavna naloga bo pridobiti zaupanje kolesarjev, da bodo reprezentanco čutili kot neločljiv del slovenskega kolesarstva in svojih ambicij.

Zaupanje športnikov je včasih lahko, včasih pa zelo težko pridobiti. Kako ga boste gradili?

Zavedam se, da lahko le s skupnim delom dosežemo veliko. Zato bom pozorno poslušal vsako zamisel fantov. Želim si homogeno ekipo, v kateri bodo vsi želeli tekmovati in biti del uspešne zgodbe. Predvsem pa, da bi se v bližnji prihodnosti izluščil posameznik, ki bo pravi kandidat za zmagovalni oder na ravni kolesarjev največjih držav.

Brajkovič, ki se je minula leta vselej odzval pozivu v reprezentanco, se letos bori za preživetje v elitni konkurenci oziroma za novo pogodbo. Je v zelo težkem položaju. Špilak je odpoved pojasnil z veliko utrujenostjo. Ovire se zdijo nepremostljive. Danes je bržkone težko nekoga, ki je z glavo v drugem svetu in se bori za eksistenco, posiljevati z reprezentančnimi nastopi?

Oba sam dobro razumem, čeprav njune premišljenosti javnost ne sprejema. Brajkoviča nima smisla siliti na SP, če ga nima v glavi in zanj ni motiviran. Špilak mi je pojasnil, da od novembra trenira v dežju in se pripravlja za pomladanske dirke. Septembra je zadnja leta že tako utrujen, da potrebuje počitek. Špilakov primer mi govori, da moramo o reprezentanci razmišljati dolgoročno, vsaj dve leti vnaprej. Vsi vemo, da je Vuelta najboljša priprava za SP. Zato si bom prizadeval, da kandidati za nastop na svetovnem prvenstvu pri sklepanju pogodb že septembra razmišljajo o nastopu na prihodnjem prvenstvu. Želim si pozitivne odzive in učinke, da bi se lahko pogovarjal o načrtovanju nastopov v letu 2015 in tako v klubske programe vgradil nastop na SP.

V Astani ste športni direktor. Kako se soočate z dvojno vlogo? Na eni strani morate zagovarjati čast in dolžnost ter graditi kult reprezentance, na drugi strani pa biti zvest delodajalcem v Kazahstanu.

Nimam težav, ker natančno ločim reprezentančne obveznosti od klubskih. Astana mi daje vsakdanji kruh, delo v reprezentanci pa je vezano zgolj na svetovno prvenstvo, tako da nasprotja interesov ni. Kult reprezentance gradimo vsi – od kolesarjev in selektorja do ljudi v zvezi in navsezadnje vsa javnost. Želje klubov so do kolesarjev neizprosne, saj hočejo, da so maksimalno pripravljeni od prvega do zadnjega tekmovalnega dne. Zato Špilaka razumem, da na koncu sezone nima volje niti želje nastopiti na SP. Kot selektor nimam nobenega argumenta, da bi pritisnil nanj. To lahko naredi le njegova zavest.

Na tiskovni konferenci pred odhodom na SP ste dejali, da želite, da fantje ne bi ponavljali napak z zadnjih prvenstev. Lahko to pojasnite malo bolj podrobno?

Moja kritika je namenjena neumnemu dirkanju, na katerega selektor Martin Hvastija ni imel vpliva. V Valkenburgu 2012 so vsi kolesarili v ozadju in bili odrezani od najboljših. Zgodba se je ponovila lani v Firencah. Takrat smo jim zabičali, naj se držijo Italijanov, ker bo dež, domačini pa najbolje poznajo progo. Skupino so razvlekli, da so se izognili težavam. Hitrost je bilo posledično velika, gneča pa prav tako. Opozarjali smo na nevarnost padca v ozadju glavnine. To se je tudi zgodilo. Ker so bili naši vpleteni v padce, so porabili preveč energije, da so se priključili najboljši skupini. Na koncu je dirko končal le novinec Jan Polanc.

Za letošnje SP pravijo, da bodo v ospredju specialisti za klasične dirke. Selektorji najmočnejših reprezentanc prek medijev na veliko razpravljajo o imenih, taktiki in progi. Kako gledate denimo na italijanskega kolega Davida Cassanija, ki vsakodnevno spreminja ekipo?

Javno preigravanje taktičnih zamisli je del psihološke igre. Določene podatke dajo selektorji zgolj za javnost, določene pa za zavajanje tekmecev. Del informacij imam, vendar jih je treba pametno in pozorno popredalčkati. Španci so vse o tem, kako bodo dirkali, povedali z izbiro ekipe. Prav tako Avstralci in navsezadnje tudi Italijani. Moja prednost je, da je Nibali, eden izmed glavnih vzvodov ekipe »azzurrov«, član Astane in bom prek njega dobil določene podatke. Če že razmišljam o taktiki, si želim, da bi Španci dirko naredili težko in bežali stran od Nibalija. Prav tako bomo pozorni na Avstralce in upali, da bomo imeli kaj koristi od njihovega kolesarjenja. Skratka, ravnali se bomo po velikih. Drugega nam s tako ekipo tudi ne preostane.

Ko smo že pri Astani. Bo Brajkovič ostal v modrem dresu?

Če analiziram nakupe in tiste kolesarje, ki so podaljšali pogodbo (med njimi je tudi Borut Božič – op. p.), menim, da smo ekipo zapolnili. Tisti, ki odločajo, ga očitno ne nameravajo zadržati.

SP v Španiji se bo razpletlo tako, kot se pač bo. V članski konkurenci bo prvič nastopil Matej Mohorič, zagotovo najbolj nadarjen kolesar na svetu v zadnjih letih. Kakšen pa je njegov obet za prihodnost in slovenskega kolesarstva nasploh?

Slovenija ima močan rod, ki bo lahko mešal štrene velikim bolj kot kdajkoli. Mladim je treba dati čim več priložnosti, zato sem tudi pomladil reprezentanco za letošnje SP. Bolj ko bodo fantje izkušeni, bližje bomo kolajni. Špilak je nedvomno eden najboljših na svetu v enotedenskih dirkah. Luka Mezgec se je že uveljavil med šprinterji. Dobesedno eksplodiral je. Želim si, da bi imeli vsi tako željo nastopiti v reprezentanci, kot jo ima Luka, ali pa Fajt. Mlajša člana Jan Polanc in Mohorič v prvi popolni sezoni med člani nabirata kilometrino. Takšnega talenta, kot je Mohorič, verjetno še nismo imeli. Ali pa smo ga, a mu nismo dovolili, da bi do konca razvil svojo nadarjenost. Letos 19-letnik rezultatsko ni dosegel nič posebnega. Menim, da je prav, da zajema profesionalizem na najvišji ravni z majhno žlico. Od Polanca sem letos pričakoval več. Njegova smola je, da imajo v Lampreju več »šampionov«, za katere mora delati. Giro je bil zanj sicer dobra izkušnja, a pretežka dirka, tako da je potreboval več časa, da si je telesno opomogel. Verjamem, da bodo uspehi Luke, Jana in Mateja v bližnji prihodnosti spremenili odnos do reprezentance in da bodo vsi želeli biti del slovenskega uspeha.