Tiskane izdaje
Ljubljana – Ko je pred leti Peter Sagan zablestel s serijo zmag in osvojil zeleno majico Toura, je Eddy Merckx povedal, da ga spominja na njegova najboljša leta, šef Skya David Brailsford, da njegove kolesarske mojstrovine lahko primerjamo z nogometnimi Messija, Robby McEwen pa, da je rojeni »ubijalec«.
Na svetovnem prvenstvu v Virginiji je potrdil že zelo dobro znano dejstvo, da je najbolj pomembne zmage dosegel v slogu največjih boksarskih šampionov – z nokavtom. Ko se odloči za zaključno akcijo, gre do konca brezkompromisno in tako silovito, da mu nihče ne more slediti. Včasih zaradi mladostne razigranosti in vihravosti sicer zgreši, v Richmondu pa ni.
Še več. Izkazal se je za odličnega stratega. Tisto, kar mu ni uspevalo na pomladnih klasikah in Touru, kjer taktiko krojijo ekipe, mu je na svetovnem prvenstvu, kjer se je, kljub kritikam, da se rad skriva, v celoti podredil najmočnejšim reprezentancam. Jasno mu je bilo, da ima na voljo en napad, kajti vse druge bi številni Španci, Nemci, Italijani, Belgijci in Nizozemci izničili.
Ker tekmeci do potankosti poznajo njegove vrline in slabosti, predvsem pa odločnost in občutek za pravo akcijo, so seveda vsi tudi vedeli, kdaj bo napadal – na najbolj strmem delu predzadnjega klančka. A mu nihče ni bil kos. Silovito pospeševanje brez odgovora tekmecev je veliko bolj razumljivo, ko pogledamo nekatere njegove rezultate testov. Velja za enega najboljših športnikov na svetu v porabi kisika na minuto na kilogram teže. Njegov rezultat je 96 ml/kg, kar je le nekaj manj od kolesarskega rekorderja, Norvežana Oskarja Svendsena (97,5 ml/kg/na minuto).
Naslov svetovnega prvaka je največji uspeh v karieri 25-letnega Petra Sagana, ki se lahko pohvali s 13 etapnimi zmagami v Kaliforniji, 11 na švicarskem touru ter s po štirimi na Touru in Vuelti. Na pomladnih klasikah je zmagal le na Gent-Wevelgem. Mavrična majica je bila seveda obliž na vse ponesrečene šprinte na Touru in še zlasti neuspešne akcije na klasikah (na Flandriji in Roubaixu je bil četrti). Vzdevkov, kakršni so »kanibal«, »terminator«, in »saganator«, se sicer ne bo otresel, zagotovo pa ga nihče ne bo več primerjal z Merckxom, Boonenom, Gilbertom. Če je doslej sprejemal, da je »drugi Merckx«, odslej ne bo. Zdaj je »Peter Sagan I.«.
Nov vzdevek pa je dobil od svojega delodajalca, Olega Tinkova, ki ga v Richmondu resda ni bilo. Da je zmagal njegov najljubši kolesar, s katerim nenehno bije besedni boj o pomembnosti zmag, je izvedel med ribarjenjem v Rusiji. Poimenoval ga je »Be(a)st« oziroma najboljši, žival. V svoje moštvo ga je ruski milijarder pripeljal pred letom dni. Za triletno pogodbo naj bi dobil 12 milijonov evrov (štiri na leto), nekaj več od Vincenza Nibalija (na leto dobi 3,95 milijona evrov) in manj od Alberta Contadorja (4,5 milijona na sezono).
Sagan, ki živi v Monte Carlu, kjer pozimi lažje vadi kot v rodni Žilini, je med kolesarji najbolj navihan. Pravi »šovmen«, kar je pokazal tudi v Richmondu. Medijsko je bil vselej zanimiv zaradi pristnega smisla za humor, z naslovom prvaka pa bo še bolj. Zelo nenavadna oziroma zanj morda celo pričakovana je bila izjava, da ga je za zmago najbolj motiviral boj za novi svet, predvsem pa begunska kriza. »Ljudem v Evropi in vsemu svetu želim z mavrično majico povedati, da moramo spremeniti svet,« je povedal. Na Slovaškem kakšnega posebnega zanimanja za to njegovo izjavo ni bilo, čeprav je bilo v Richmondu vsem jasno, da cilja na tisti del Evrope, ki ni prijazen do beguncev.
Nekdanji mladinski prvak v gorskem kolesarstvu, leta 2008 tudi zmagovalec dirk po Štajerski in Istri, bo mavrično majico zagotovo, tako kot tudi zelene Toura, obesil v prostore Kolesarske akademije Sagan, ekipe, v kateri je pet Izraelcev, štirje Poljaki, dva Slovaka ter Čeh. Poudarja, da to ni njegova ekipa, ampak le nosi njegovo ime. »Če bodo stvari šle dobro, bomo v prihodnosti morda podobne projekte razširili na Afriko, Južno Ameriko, Azijo,« Sagan vzporedno s športno kariero pomaga tudi tistim, ki bodo šli po njegovi poti.
