Nekateri čakajo, drugi plačajo za košček Toura

Tiste nepopisne pisane množice srčnih kolesarskih navijačev, ki tulijo na ušesa bojevnikom na kolesih, ko premagujejo kakšnega od najtežjih izzivov njihovih karier, so standardna kulisa, ko po Franciji spet zaokroži največja dirka, kar jih je. Ure, kaj ure, več dni so čakali, da se mimo pripelje karavana. Da so lahko, pa četudi morda le za nekaj sekund, del nje tudi sami.

A saj ne gre le za tisti trenutek. Tako kot ni Tour de France zgolj kolesarska dirka. Biti del dogajanja, čutiti evforijo z drugimi navijači, kolesarskimi navdušenci z vseh koncev sveta, navsezadnje pa tudi kolesariti in preživeti nekaj dni v prelepi naravi, naj bo to v Pirenejih, Alpah, Normandiji ali Provansi, morda pa tudi v Parizu, je nekaj, kar vsako leto uresniči okoli 12 milijonov ljudi. Med njimi je vsako leto tudi kar nekaj Slovencev, čeprav je za nas še veliko bolj priročen Giro d'Italia. A s Tourom se ne more primerjati prav nobena dirka, pravijo tisti, ki so jo že doživeli. Tudi zato, ker na njej veljajo posebna pravila.

Teden dni čakanja

Ta je med drugim že dobro spoznal Franci Ahačič, ki je že kar nekajkrat z avtodomom krožil po francoski pentlji. Avtodom je sicer tudi najbolj priljubljeno prevozno sredstvo za popotovanje med etapami, katerega sestavni del je – veliko čakanja. In naposled tudi prenočevanja. »Najpomembnejši napotek vsem, ki se odpravljajo na Tour, je, da odidejo dovolj zgodaj. Že nekaj dni pred etapo so ceste zaprte, parkirni prostor na najbolj obleganih točkah je skoraj nemogoče dobiti,« je o svojih izkušnjah spregovoril lastnik kolesarske trgovine v Kranju in tudi delil anekdoto, kako je nekoč, misleč, da je zelo zgoden, že v sredo želel parkirati svoj avtodom za sobotno etapo. Ni našel prostora in ko je vprašal tam taboreče navijače, kdaj so prišli, so mu ti dejali: »Že prejšnjo sredo!«

Kot pravi, je ogled etap veliko bolj zahteven kot na drugih dirkah. Niti Giro se v tem pogledu ne more primerjati, zato zanj pravi, da je po organizacijski plati prava vaška dirka v primerjavi s Tourom. »Nekoč sem parkiral avtodom na travniku blizu kmetije. Čakal sem, da me bo prišel gospodar opozorit ali nagnat. Pa ni bilo nič. Zato sem ga kar vprašal, ali ga nič ne moti, da sem se naselil na njegovi zelenici. Pa je dejal, da ne, saj bo po koncu etape prišla mimo ekipa prirediteljev, mu pospravila in še plačala nekaj sto evrov,« je povedal še en pripetljaj, ki po njegovem mnenju jasno kaže, na kakšni ravni je organizacija. »Tako imajo vsi kaj od tega, vsem je v interesu, da gre etapa skozi njihov kraj.« Majhne vasi in velika mesta kajpak vsakič nestrpno pričakujejo karavano, tistih nekaj dni je praznik, živijo le za Tour. Med seboj tekmujejo, kdo bo kolesarjem pripravil lepšo dobrodošlico, in iščejo čim boljša mesta za opazovanje pelotona.

Na štartu sproščeno

Zaradi zahtevne organizacije lahko v lastni režiji v enem tednu vidiš tudi le kakšni dve etapi. No, odvisno tudi od tega, kje čakaš na kolesarje. Na vzpon lahko isti dan prideš le s kolesom ali pa niti to ne. »Sicer pa je vedno dobro pogledati štart, tudi zato, ker so tam kolesarji ponavadi sproščeni in dobre volje, lahko se jim približaš. Na cilju pa so utrujeni in živčni, ker se jim mudi naprej.« Sam je že obiskal vse tiste najbolj slovite vzpone, a najbolj ga je navdušil Mont Ventoux. »Na tem osamelcu v Provansi je bila zares posebna energija, navdušena je bila tudi moja žena, ki je sicer kolesarstvo ne zanima preveč,« je dejal. Tja si še želi vrniti, prav tako bi rad nekoč videl tudi zaključek v Parizu.

Ogled dirk kot tržna niša

Ahačič je kakšen svoj (turistični, ne kolesarski) nasvet s Toura že podelil tudi našemu nekdanjemu profesionalnemu kolesarju Klemnu Štimulaku. Ta se je ob koncu športne kariere lotil prav kolesarskega turizma in ustanovil svojo agencijo, s katero vodi ljudi po kolesarskih dirkah. »Bilo je precej enostavno, kot kolesar sem bil na veliko dirkah in ko sem prišel domov, so me spraševali, kako je bilo, kjer sem bil, kaj sem pogledal, zakaj nisem šel še tja. Ko tekmuješ, za to nimaš časa, čeprav me je zanimalo. Veliko pa je takih, ki bi radi pogledali dirko in še kaj drugega,« je opisal začetke portala natekmi.si. Projekt je sicer še v povojih, vseeno pa je že odpeljal nekaj skupin po največjih dirkah (letos odhaja v sklopu Toura v Pireneje) in že nabral nekaj izkušenj. S seboj je večinoma odpeljal kolesarje, velikokrat so potovali »zunaj dirk«. »Vedno poskusim najti neko središče, od koder imamo vse dokaj dostopno. Treba je paziti na zapore cest, ki se ne zgodijo eno uro pred dirko, temveč zaprejo klance že več dni prej. Na Giru en dan prej, na Touru še več. Poskusimo ostajati ob prometnicah, da gremo lahko s kolesi, dobro je najti točke, prek katerih gre trasa večkrat mimo. Ali pa si morda ogledati štart in oditi s kolesom na točko, kjer bo ključni moment,« je povedal o načrtovanju obiska dirke.

Dober načrt je ključen, treba si je pogledati časovnico etap in preračunati, ali je sploh izvedljivo oditi na vrh. Tam ljudje čakajo tudi po ves dan. »Morda se komu zdi, da je to dolgočasno, a ko nastane pravo vzdušje, čas hitro mine. Kolesarski navdušenci so tega vajeni. Za Nizozemce se že ve, da imajo svoj ovinek na Alpe d'Huez in da ves teden vozijo pivo v vozičkih gor. Nekaj popiješ in poješ, pa mine čas,« je povedal kolesar iz Dobrne. Dirko na obljudenih odsekih spremljajo tudi na velikih zaslonih, ob druženju pa se pogosto spletejo prijateljstva in poznanstva, posamezen kolesar pa tako gotovo dobi kakšnega novega navijača.

Strahospoštovanje

Kot nekdanji profesionalni kolesar svoji skupini mnogokrat deli tudi kolesarske nasvete. Na Tour pač večinoma ne odidejo zgolj zato, da bi po več urah čakanja videli karavano, temveč tudi, da bi na kolesih doživeli vzpon, spust in trpljenje tistih, ki tekmujejo. S tem ko se vsak dan selijo iz kraja v kraj, okusijo tudi delček življenja, ki ga v tistih tednih živijo kolesarji. Za oglede drugih stvari je ponavadi zelo malo časa, prosti trenutki so namenjeni počitku.

Tudi Štimulak, ki se je pripravljal na odhod v Pireneje, je ponovil, da je ogled Toura velik organizacijski zalogaj. »Zato imam do njega precej strahospoštovanja. Francozi slabo govorijo tuje jezike, gre tudi za najbolj varovano dirko, zapore so stroge. Veliko časa si je treba vzeti za pot.« Razen, če si seveda privoščiš kakšnega od uradnih organizatorjev ogledov Toura. Njihovi kombiji in avtodomi odidejo s klanca prvi za zadnjim tekmovalnim vozilom, omogočene imajo posebne dostope, kolesarske ture, tudi srečanja VIP s kolesarji. A se cene teh paketov (za teden dni) pod 4000 evrov večinoma ne spustijo.

Nekateri torej čakajo, drugi pač plačajo, da bi tudi sami doživeli košček Toura.