Tiskane izdaje
Za Marka Kumpa njegov nekdanji trener Milan Eržen pravi, da je inteligenten in v življenju zelo pošten fant, na kolesu pa pravi mali vragec. Največja kolesarska vrlina 27-letnega Dolenjca pa je izjemen izkoristek ponujenih priložnosti. Letos je nanizal 18 zmag. Pred njim je le Alexander Kristoff (20), za njim pa so Andre Greipel (16), Mark Cavendish (14), Caleb Ewen (11), Nacer Bouhanni (10) in Peter Sagan (9).
V kolesarstvu zmage štejejo največ, vendar pa niso vse enake. Vi ste jih dosegli v večinoma drugoligaški konkurenci, na lestvici zmagovalcev pa te razlike ni videti.
Moje zmage so s prvimi mesti Kristoffa, Greipla, Cavendisha in Sagana seveda neprimerljive, lepo pa je biti v njihovi družbi. Meni osebno pomenijo le to, da sem bil vso sezono stalen oziroma da sem se na najlepši način oddolžil sotekmovalcem iz Adrie Mobil za njihovo predano delo. Obenem so me prepričale, da se lahko vrnem v WorldTour, predvsem pa vnovič odprle vrata do elitne konkurence.
Po enoletnem kolesarjenju v Adrii Mobil se vračate v WorldTour. Kdaj ste se dogovorili z Lamprejem?
Z menedžerjem Brentom Copelandom sva se o vseh podrobnostih dogovorila v začetku septembra. Z menoj so zaokrožili šprintersko skupino.
Lampre je postal slovenska izpostava v WorldTouru. So vam morda povedali, zakaj je italijanska ekipa tako slovenska? Kaj to pomeni za slovensko četverko Polanc-Pibernik-Kump-Mohorič?
Menim, da ni nobenega posebnega razloga, da je ekipa obarvana tako slovensko. V Lampreju je bilo že precej Slovencev in očitno so bili z njimi zadovoljni. Verjamem, da bomo imeli več možnosti za uveljavitev. Navsezadnje bo pomembna značilnost moštva slovenska kolesarska miselnost.
Struktura ekipe je precej drugačna, kot je bila v Tinkoffu.
Upam, da bom dobil priložnosti, ki jih v Tinkoffu nisem. Letos sem dokazal, da lahko serijsko zmagujem. Sedaj moram to potrditi še na višji ravni. V preteklosti sem šel že čez marsikaj in mislim, da sem se vsakič naučil nekaj novega, kar mi bo v prihodnosti zagotovo prišlo prav.
Sasha Modolo je šprinter številka 1, večina drugih kolesarjev pa je zelo mladih. Bržkone boste imeli dovolj manevrskega prostora za uveljavitev oziroma da pokažete vse tisto, kar ste v minuli sezoni.
Modolo se je dokazal v WorldTouru in je nesporno prvo ime moštva. Kljub temu pa upam, da bom dobil dovolj manevrskega prostora, predvsem pa izkoristil priložnosti. To je pravzaprav najbolj pomembna prvina vsakega prestopa na višjo tekmovalno raven. Veseli me predvsem, da je športni direktor Philippe Mauduit zelo zadovoljen z mojih prihodom.
Po sestavi Lampreja sodeč boste mož za klasike. Lahko pričakujemo, da boste dvojec s Pibernikom?
Glede na to, da sta Jan in Matej drugačen tip kolesarja, je verjetno Luka tisti, s katerim bom preživel največ časa. Vse pa bo odvisno od programa dirk. Sicer pa se z njim odlično razumem. Verjamem, da bo sodelovanje za oba velik plus.
Svet WorldToura poznate. Bo povratek po tako zmagoviti sezoni. Gre predvsem za to, da ste bili v Adrii Mobil »komandant šprinterske parade«, v Lampreju pa te vloge ne boste imeli?
S prehodom na višjo raven nimam težav, čeprav sem v Adrii vso sezono vozil 'kočijo s konji', fantom poveljeval, kaj morajo narediti, da sem z zmagami zaključeval delo vse ekipe. Ko imaš tako dobro ekipo, ni težko zmagovati, čeprav je vsaka dirka zgodba zase. Ta izkušnja bo, tako kot v reprezentanci na SP, zagotovo dobrodošla tudi v Lampreju, ker vem, kaj narediti, da je tistemu za menoj lažje. Zagotovo je težje biti vlečni, kot pa biti zmagovalni konj, je pa lažje, če veš, kaj delaš. Razlik v dirkanju pa ni. Princip je isti, le logika je drugačna.
Za Novo mesto pravite, da je idealno okolje za razvoj mladih kolesarjev, od posameznika pa je odvisno, koliko je pripravljen vložiti v šport. Vam je domači klub vselej dal varno zavetje kolesarskega doma. Kakšni so pravzaprav novomeški fantje?
O ljudeh v novomeškem klubu lahko povem samo dobre in pozitivne stvari. To je moj domači klub, kjer sem odraščal in kjer so mi vedno nudili pomoč ter me z veseljem sprejeli. Odnos do ljudi v klubu zame ni bil samo 'delodajalec-zaposleni', ampak bolj kot ne prijateljski. Zato sem se v ekipi vedno počutil zelo domače. To so tiste malenkosti, ki pripomorejo k dobrim rezultatom. Kot sem že velikokrat povedal, brez ekipe Adria Mobil verjetno ne bi nikoli bil to, kar sem. Če primerjam z delom in življenjem v Tinkoffu, je bilo v WorldTouru vse skupaj na višji profesionalni ravni, v Adrii pa so bili odnosi prijateljski, bolj človeški.
V Tinkoffu ste bili potisnjeni povsem na obrobje dogajanja. Zakaj ste šli zavestno v ekipo, kjer vam je bilo že ob podpisu pogodbe jasno, da boste »zadnja luknja na piščali«?
Morda se po vseh zmagah malo čudno sliši, vendar pa z delom pomočnika nimam težav, ker nisem sebičen človek in kolesar, ki bi gledal samo nase. Vedno sem delal to, kar je bilo najboljše za ekipo oziroma kar so mi rekli strategi. Dirkanje s Contadorjem, Bennatijem, Breschlom, Kreuzigerjem, Rochom in drugimi asi danskega moštva je bila najprej izjemna izkušnja. Oleg Tinkov ni človek iz kolesarstva, zato ga zanimajo le zmage. Sam sem imel bore malo priložnosti, ki bi jih moral kronati z zmagami, a jih žal nisem. Povratek v Adrio je bil po vsem skupaj vendarle zadetek v polno.
Vračate se v kruti svet brezkompromisnega kolesarstva, kjer prav vse opravičuje cilje. Vračate se tudi med volkove, ki ne poznajo milosti. Je ostalo v v vas še toliko tiste predrznosti, arogance in navsezadnje tudi »krvoločnosti«, ki je potrebna za gladiatorstvo, kar šprinti so?
Če ne bi bil prepričan, da sem se sposoben boriti za zmage, potem verjetno ne bi naredil tega koraka. Življenje kolesarja zahteva določeno mero stresa tako na kolesu kot v življenju brez njega. Dokler si mlad, se tega ne zavedaš in pozabiš, da ni vse tako rožnato, kot je videti. Vse je le igra in zabava. Ko pa si starejši, začneš razmišljati drugače, predvsem zaradi družine. Meni se je način razmišljanja in pogled na kolesarski svet povsem spremenil. Odločitev o vrnitvi v WorldTour zato ni bila samo moja, ampak tudi odločitev družine.
Razumevanje družine oziroma popolno podporo najbližjih torej imate?
Pravzaprav ne gre za razumevanje, ker žena ve, da je to moj posel, da je to delovno mesto s katerim služim denar za preživetje. Ne gre za to, kako oni razmišljajo o meni, ampak kako jaz o njih. Meni družina zelo veliko pomeni, zato se je tudi tako težko ločiti od nje, čeprav vem, da druge izbire ni. Ko vidim, da me otrok podpira, kako je vesel, ko me vidi na televiziji, mi to da neko dodatno moč.
Drugi motiv je seveda denar oziroma zaslužek za najboljšo prihodnost?
Zaslužek je v profesionalnem športu pravzaprav točka odločitve. Tega, kar zdaj počnem, za povprečno slovensko plačo zagotovo ne bi šel delat.
Kako se soočate z dvema skrajnostima, kolesarskih profesionalizmom, zaradi katerega ste praviloma večji del leta od doma, in željo po družini?
Ko sem na kolesu, sem osredotočen na priprave za nastope, potovanja in dirkanje. Ko pa trening oziroma dirke končam, ne razmišljam o kolesu in se poskušam po svojih najboljših močeh ukvarjati z družino. Želim si bolj umirjeno življenje. Velikokrat se zgodi, da sem zaradi kolesa preutrujen, da enostavno ne gre. To je ta črna plat profesionalizma. Verjamem, da ne samo v kolesarstvu, ampak v vseh športih. Dejstvo pa je, da moraš biti profesionalec 24 ur na dan, če hočeš biti uspešen. Zelo lahko je reči, da bom 10 let predan profesionalec. Težko pa je, ko pomisliš, da bo otrok v tem času star 12 let oziroma da boš izgubil najlepši del njegove mladosti, ki je nikoli ne moreš nadoknaditi.
Koliko vas obremenjuje prihodnost brez kolesa?
Za zdaj se z njo ne obremenjujem, čeprav se velikokrat vprašam, kaj bom počel po športni karieri. Boj intenzivno se bom zagotovo, ko se bom približeval koncu kariere. Tistim, ki veliko zaslužijo, denimo Saganu, ni treba zdaj razmišljati, kaj bodo počeli oziroma jaz ne bi na njihovem mestu. Ko večina kolesarjev WorldToura in še zlasti v drugoligaški konkurenci pride do točke, ko morajo zapustiti karavano, so spet na začetku, brez službe. Zato si morajo zagotoviti dovolj denarja oziroma finančno zaledje, da po upokojitvi lahko počnejo stvari, ki jih želijo, ne pa, da so odvisen od drugih. Dejstvo pa je, da kolesarji po koncu kariere največkrat ostanejo v kolesarskem krogu. Se pravi, da so pomembna tudi poznanstva, zveze v tem športu, predvsem pa to, da si na dobrem glasu.
