Oddahne si, ko zadnji prikolesari v cilj

Marko Polanc, oče kolesarskega asa Jana Polanca, je vodja varnostne službe na maratonu Franja.

Objavljeno
12. junij 2017 23.58
Mojca Finc
Mojca Finc
Kolesarski ljubitelji Marka Polanca poznajo predvsem kot trenerja pri KD Rog. Oče Jana Polanca, zmagovalca dveh etap (2015 in 2017) prestižnega Gira, ima v svetu verig in pedal še eno zelo pomembno in odgovorno funkcijo – od leta 2012 je vodja varnostne službe na maratonu Franja.

Okvir postavijo decembra

Da bi prireditev gladko tekla, vsi varnostniki, reditelji, športna in lokalna društva, predstavniki KD Rog, gasilci in policisti pa zadihali kot eno, mora Polanc s sodelavci poskrbeti že veliko prej, preden se udeleženci maratona pripeljejo na štart. Prav zato se loti priprav na vrhunec leta že sedem mesecev prej. »Zgodbo začnemo postavljati decembra. Tedaj vstopamo v stik z ljudmi, ki jih potrebujemo za nemoteno izvedbo prireditve. Na dan maratona je v varnostno delo na trasi vpetih približno 800 ljudi. Povezanost in logistika morata biti do tedaj dobro vzpostavljeni,« je sogovornik opisoval proces, na podlagi katerega zagotavljajo varnost na trasi, ko gre zares.

Pri tem Polancu pomaga Vojko Jezeršek, ki se povezuje z društvi. Dva meseca pred prireditvijo se redno usklajujeta med seboj, rešujeta zaplete in postavljata trdne temelje za varno izvedbo maratona. Letos je Polanc še iz vrst KD Rog dobil pomočnika Aljaža Klevišarja, trenerja mlajših kategorij, ki mu lajša obsežno delo. »Za enega človeka je delovnih zadolžitev preveč, zato je vskočil Aljaž. Nekatere stvari pa nadzira tudi Gorazd Penko, direktor prireditve,« je povedal Polanc. Varnostno službo na prireditvenem prostoru v BTC vodi Marjan Mirt, ki med prireditvijo usklajuje približno 70 rediteljev, varnostnikov in gasilcev.

Vsi se dopolnjujejo

Organizacijska zasedba zdaj resda deluje kot dobro naoljen stroj, a nas je zanimalo, kako so se izzivi varnostne službe na prireditvi spreminjale skozi leta, odkar Polanc nastopa v vlogi vodje. »Zadolžitve so vsako leto podobne. Se pa prireditev širi v nove smeri. Kronometer smo, denimo, razširili v Domžale, redarskih mest je več, kot jih je bilo, tudi gasilskih društev. V novih razsežnostih je zato treba biti pozoren na več stvari. S policijsko službo poskušamo biti osredotočeni na čim več zadev, jih sproti popravljati, če se kje zaplete. Sodelovanje je izjemno, saj se dopolnjujemo. Zelo so odzivni. Tu je še komunikacija z gasilskimi društvi, ki so nenadomestljiva. Potrebno je razmišljati o številnih podrobnostih, da izpeljemo vse, kot se šika,« je našteval Polanc.

Pri kronometru skrbi tudi za postavitev trase oziroma tehnične stvari, saj to področje obvlada, in nadzira cestno zaporo. Pri sobotnem in nedeljskem dogajanju pa se nahaja na čelu kolone v spremljevalnem avtomobilu, iz katerega nadzira hitrost kolesarjev.

Razmišlja, če je kaj pozabil

Kateri so njegovi največji strahovi? »V finišu priprav ponavadi razmišljam, če sem še kaj pozabil, ali kakšna malenkost manjka. Ko se prireditev začne, pa smo potem vse dni in polovico noči na nogah, takrat pozabiš na ves svet okrog sebe, saj se moramo osredotočiti zgolj na dogodek in zadnje naloge, ki jih je treba postoriti,« je razkril sogovornik, ki si oddahne šele, ko zadnji udeleženec prekolesari ciljno črto. »Na Jeprco grem čakat zadnje tekmovalce, da se prepričam, da so tam in da je vse v redu. Pa da sta metla in policijski avtomobil za njimi. Potem se premaknem na Šmartinsko cesto proti BTC. In ko zadnji kolesar prevozi ciljno črto, sporočim Gorazdu (Penku, op. a.), da je to to,« je zmagovalni občutek po še enem dobro opravljenem maratonu Franja opisal Marko Polanc.