Po štirih letih med kolesarskimi profesionalci sem navajen na vse

Kranj – Toliko časa je že med profesionalci, da je včasih kar težko verjeti, da Matej Mohorič šteje le 22 let. Uspešno je končal drugo dirko po Italiji v karieri in opravil s prvim sklopom sezone. V drugem bo prišel čas, ko bo moral s kakšnim odmevnim rezultatom ponesti ime ekipe UAE Emirates v svet.

Zdi se, da smo letos spremljali dva različna Gira – prvih deset dni dogajanja ni bilo prav veliko, v zadnjem tednu pa je dirka eksplodirala. Je bilo to čutiti tudi na kolesu?

Začetek na Sardiniji, Siciliji in na jugu Italije je bil zahteven in stresen, nato pa je bilo morda res nekoliko lažje kot lani. Z izkušnjami mi je uspelo privarčevati nekaj energije v prvih dveh tednih, na dirko sem prišel v precej boljši formi kot lani, a vsakodnevni napori kljub temu niso bili lahki. Najtežje je ostati osredotočen vsak trenutek dolgih etap na začetku dirke, tam si nismo smeli privoščiti napake. Zadnji teden je bil res peklenski, a so bile vsaj ceste nekoliko bolj kolesarjem prijazne. Ko potegnem črto, lahko rečem, da me je Giro pošteno zdelal.

Koliko moči poberejo dolge selitve, ki jih letos ni manjkalo?

Štirikrat smo potovali daleč, a je bilo večinoma to pred dnevom počitka, tako da je bilo lažje. V štirih letih med profesionalci sem se jih povsem navadil, tako da sem glede potovanj, hotelov precej sproščen.

Za ekipo UAE Emirates je pester Giro. Kaj pa vaši dosežki?

V Italijo sem prišel zgolj v pomoč ekipi in z mojim delom so bili zelo zadovoljni, kar me veseli in daje motivacijo za naprej. Nikoli nisem zamočil pri nalogah ali zatajil pri delu, ki mi je bilo naloženo, tako da lahko rečem, da sem vesel zapustil Giro. Že pred začetkom sem vedel, da me čakajo naloge pomočnika, a me to prav nič ne moti, zlahka se podredim interesom ekipe.

Zmaga Jana Polanca na Etni je bila verjetno za vse nekaj posebnega …

Vsem se je odvalil kamen od srca, ker smo imeli etapno zmago tako zgodaj v žepu. Potem je bilo nadaljevanje mnogo manj stresno, bili smo konkurenčni, a se nam je štirikrat nova zmaga izmuznila. Conti je padel v ovinku, Rui Costa dvakrat ni bil dovolj močan, enkrat pa je zamudil akcijo in je bil tako trikrat drugi. Pokazali smo, da smo lahko močna in homogena ekipa, kar je pomembno tudi sponzorjem. V ekipi so malo razočarani zaradi Coste, a zelo ponosni na Janovo zmago in njegovo uvrstitev v skupnem seštevku, tega zagotovo nihče ni pričakoval, presenetil je tudi trenerje.

Bi bila lahko po izvrstni vožnji v etapi do Canazeia z malo sreče v igri tudi etapna zmaga?

Težko je ugibati o teh stvareh, tisti dan sem imel res dobre noge, kar sem pokazal z dolgo vožnjo na čelu ubežnikov. Bila je res težka etapa, a sem se vseeno počutil odlično. Na koncu nismo zmagali, a sem Janu pomagal pridobiti nekaj minut, Costa pa se je vmešal v boj za vrh in bil na koncu drugi, kar tudi nekaj šteje.

Za koga ste stiskali pesti v boju za rožnato majico?

Navijal sem za Vincenza Nibalija, a Tom Dumoulin je zmagal povsem zasluženo, če ne bi imel prebavnih težav, bi bila njegova prednost še precej višja. Hkrati je bil korekten do tekmecev, pokazal pa je ogromno volje, ko so ga ujeli nepripravljenega na spustu, a se mu je tudi takrat uspelo ubraniti.