Bojan Ropret: Sin privatnika ni smel med profije!
Bila so leta, ko je bil tako na ravnem kot v klanec neulovljiv. Leta, ko je garal kot vol, leta, ko mu od svojega švicanja ni bilo dovoljeno zaslužiti, živeti.
Odpri galerijo
Brez kolesa ne gre. FOTO: Grega Kališnik
Cestni kolesar Bojan Ropret natanko ve, da so se časi spremenili, eno od obdobij je zacahnal z naslovom svetovnega veteranskega prvaka, in na svojo tekmovalno kariero ne gleda z grenkobo. Ima pa tudi mnenje o zdajšnjem biciklističnem podalpskem bumu.
Srečala sva se na njegovem domu v Hotemažah na Gorenjskem, med Kranjem in Preddvorom. Drugič, le da se prvega srečanja on upravičeno ne spomni. Bilo je pred cirka 40, 45 leti, ko sem otročič v Kranjski Gori briljiral na minigolfu, pa je na tamkajšnji plot prislonilo svoje specialke pet junakov. Med njimi eden prepoznan po brkih, Drago Frelih, drugi po ... No, Bojan Ropret. Nimam pojma, katerega leta je bilo, sam pa ima razpredelnico svoje kariere do milimetra natančno pripravljeno na izust. Mlad je 64 let.
Začel sem pri petnajstih, bil takoj drugi, nato prvi mladinec Jugoslavije, potem hitro najboljši član v državi. Do leta 1978 suvereno najboljši, tisto leto sem padel na dirki Alpe–Adria, a kljub počeni lobanji v hudih bolečinah končal drugi, nato pa končal sezono. Leta 1979 sva se dajala z Vinkom Polončičem, morda sem dobil kakšno dirko več, leta 1980 sem zmagal po Jugoslaviji, a sicer je bila takrat ves čas smola, padci, defekti, leta 1981 sem dobro začel, potem začutim kolena, grem v vojsko, leta 1982 vojska, za katero sem tudi vozil, leta 1983 je bilo super, med drugim sem bil mediteranski prvak, ekipno smo bili šesti na SP v Švici.
Ja, štirje smo vozili na sto kilometrov. To je bila verjetno najtežja disciplina, kar so se je kdaj spomnili. Šlo je bolj za prestiž držav, to smo vozili samo amaterji. Posamičnega kronometra ni bilo, le še cestna dirka.
Saj dirka mi je nekako uspela, a nismo si dovolj upali, naši starejši kolesarji in trenerji niso bili dovolj ambiciozni. Zadoščalo jim je, da smo bili najboljši v Jugoslaviji, takoj ko smo šli v Italijo, so se pogovarjali le, kdo bo prvi odstopil ali dobil pokal za najboljšega tujca. Sedmo mesto na OI je bilo super, z malo več ambicije, taktike bi lahko dosegli še precej več.
V Montrealu sem vozil na stezi, pisto sem rad vozil, star sem bil 19 let, prepuščen sam sebi, za prestavljen start sem recimo izvedel pol ure prej, vstal izza mize ... A izkušnja je bila lepša kot na poznejših igrah.
No, Polončiča so že leta 1981 spustili med profije, mene niso, bili smo last kluba. Brez mene ni bila kranjska Sava nič. Polončič je sicer v samo letu in pol nekaj naredil, predvsem pa za tiste čase veliko zaslužil. Jaz sem do 24. leta študiral, končal sem organizacijo dela v Kranju. In ker sem bil sin privatnika, nisem smel ničesar zaslužiti. Dobil sem štipendijo, hranarino, danes ne vem, če bi bilo to sto evrov.
Ja, to je bilo Varšava–Berlin–Praga, pa francoski Tour de l'Avenir, ki je zdaj največja dirka mlajših članov, v drugem rangu so bile dirke po Jugoslaviji, Avstriji, Giro delle Regioni v Italiji. Zahodne države so imele profesionalce in amaterje, najboljši Vzhodnjaki so živeli kot profiji, meni pa so starši omogočili, da mi ni bilo treba delati za preživetje. No, na nekaterih dirkah na tujem smo z nagradami dobro zaslužili. Morda pet, šest mesečnih plač čez vso sezono.
Čas, razvoj sta šla naprej, takrat je bilo kolo težko pognati 50 na uro, zdaj za šalo. Kot veteran, pri 46 letih, sem šel na Vršič tako hitro kot v najboljših časih. Kolo je skoraj tri kile lažje kot nekoč, imeli smo precej težje prenose, današnji bi bili tedaj sramota. Danes se kolesa lažje vrtijo, zaradi oblike, zaradi felten, gum ...
Odpeljal sem celo sezono 1985, leta 1986 sem pozimi vozil ciklokrose, imel pa sem vse hujše probleme s koleni. Na prvi dirki po Istri sem padel, si nadrobil hrustanec, medicina pa še ni počela, kar počne zdaj. Oče bi mi pozneje plačal operacijo v Švici, pa me zdravstvo tja ni hotelo poslati. Ata je bil obrtnik in smo bili malo trna v peti. Zadnjega pol leta nisem mogel več trenirati, samo še na dirke sem hodil.
Tri leta sem v Savi vodil pionirje, bili smo zelo uspešni, od tam izhaja Tadej Valjavec. Ugibam, da kmalu nisem ustrezal vladajoči športni strukturi v Kranju, in povedali so mi, da v mestu zame ne bo dela. Potem sem v življenju počel različne stvari – postavili smo tenis na Visokem, šest let sem bil šef kranjskega olimpijskega bazena, pa so me spet odstranili, zdaj sem zaposlen na kranjskem zavodu za šport, delam v Športnem parku Stražišče, sodelujem na skakalnicah pa v Škofji Loki ... Upokojil se bom 1. aprila 2023.
Zares.
Mogoče smo v času, ko smo ugotovili, da nikamor ne pridemo, kakih pet let, trenirali ogromno več kot zdaj. Kondicijski trener Tomo Koprivnjak nam je odprl pogled, ni šlo toliko za količino, ampak vprašanje, kdaj in zakaj moraš kaj početi. V Jugoslaviji pri trenerjih nisem bil najbolj priljubljen, ker sem jih vedno vprašal, zakaj moram nekaj storiti, da bi razumel. Sicer bom šel po svoje. In zato sem bil siten pa nemogoč. A kmalu sem pogruntal, kako moram trenirati, na žalost pa so me izdala kolena. Tudi ko sem bil trener, sem fantom rekel, če ne boste razumeli, kar vam pripovedujem, ne bo uspeha.
Kolesarim ves čas, okoli leta 2000 sem se začel udeleževati veteranskih dirk, bil uspešen, enkrat tudi svetovni prvak, do leta 2013, ko sem imel za seboj osem operacij kolena in je zdravnik rekel dovolj.
Lani in letos sem naredil manj kilometrov, prej 20.000 ali več na leto. Zdaj sem zmanjšal, dve uri, dve uri in pol mi je fajn, čez tri ure sem pa zmatran. In raje imam klance.
Ja, zdaj imam pet kil špeha več pa sedem kil mišic manj ...
Ja, figo. V najboljših letih sem imel 66 kil in takrat me nihče ni mogel držati. Po ravnem in v klanec.
Ne, takrat je bil naš čas, zdaj je drugačen. Od njegovih začetkov sem trener Luka Mezgeca in sem udeležen v Pro Touru. Morda mi je zato lažje. Ko sem tekmoval med veterani, sem se želel imeti le fajn. Na splošno rečeno ničesar ne obžalujem.
Fantazija, mi si o čem takem sanjati nismo upali. Čudež je bil Polončič na Giru, pa Primož Čerin na Touru, naslednja generacija je bila že drugačna. Martin Hvastja, Valter Bonča pa Tadej Valjavec, spoznali so, da so kolesarji iz velesil samo ljudje. Še generacija pozneje, Simon Špilak, Jani Brajkovič, si je pa že upala ...
Moj Luka je šolan kolesar, med profije je šel popolnoma pripravljen, Tadej Pogačar je šel skozi Rogovo šolo, tako da je tudi natanko vedel, kaj ga čaka med profesionalci, Primož Roglič pa najprej skakalec, nato je vozil pri moji ekipi v Italiji, pri veteranih. V začetku je bil zelo trmast, raje je delal napake in spoznaval stvari, kot da bi se učil. Pravim, lanskega Toura ne bi smel izgubiti, kot letos v Tokiu, enostavno ni deloval. Na tistem znamenitem kronometru kolesa ni zavrtel, vozil je v pretežki prestavi pa ves čas je gledal na števec. V delu, ko je moral zaradi špalirja gledalcev gledati naprej, je deset sekund notri prinesel ... Pa čelado so mu naštimali, da bog pomagaj, njegova ekipa je veliko dirk izgubila zaradi banalnosti. Če hoče uspevati, mora zamenjati okolje. Vuelto pa je odpeljal brezhibno.
Nekdo, ki obvlada, si mora za Rogliča vzeti trikrat po pol ure, in zadeva bo rešena.
On ne zna dirkalno kolesa voziti. Eno je, da znaš voziti kolo, drugo, da znaš voziti dirkalno kolo, v grupi. V razmišljanju pa je že na pravem nivoju. S formo, v kakršni je bil na Vuelti, bi zmagal povsod, tudi na Touru. Na katerem pa je bil letos psihično nepripravljen.
Doping je vedno bil. Enkrat sem dobil injekcijo testosterona, bil sem hiter, močan, ampak imel sem občutek, da imam noge kot slon. Drugič so nam namešali neki koktajl in smo ekipa namesto prednosti nekaj minut za nekaj minut zaostali. Takrat sem si rekel, nikdar več. Za nobeno ceno. Zato sem pa danes zdrav. No, razen kolena ...
Srečala sva se na njegovem domu v Hotemažah na Gorenjskem, med Kranjem in Preddvorom. Drugič, le da se prvega srečanja on upravičeno ne spomni. Bilo je pred cirka 40, 45 leti, ko sem otročič v Kranjski Gori briljiral na minigolfu, pa je na tamkajšnji plot prislonilo svoje specialke pet junakov. Med njimi eden prepoznan po brkih, Drago Frelih, drugi po ... No, Bojan Ropret. Nimam pojma, katerega leta je bilo, sam pa ima razpredelnico svoje kariere do milimetra natančno pripravljeno na izust. Mlad je 64 let.
Kdaj ste sedli na kolo?
Začel sem pri petnajstih, bil takoj drugi, nato prvi mladinec Jugoslavije, potem hitro najboljši član v državi. Do leta 1978 suvereno najboljši, tisto leto sem padel na dirki Alpe–Adria, a kljub počeni lobanji v hudih bolečinah končal drugi, nato pa končal sezono. Leta 1979 sva se dajala z Vinkom Polončičem, morda sem dobil kakšno dirko več, leta 1980 sem zmagal po Jugoslaviji, a sicer je bila takrat ves čas smola, padci, defekti, leta 1981 sem dobro začel, potem začutim kolena, grem v vojsko, leta 1982 vojska, za katero sem tudi vozil, leta 1983 je bilo super, med drugim sem bil mediteranski prvak, ekipno smo bili šesti na SP v Švici.
Ekipno?
Ja, štirje smo vozili na sto kilometrov. To je bila verjetno najtežja disciplina, kar so se je kdaj spomnili. Šlo je bolj za prestiž držav, to smo vozili samo amaterji. Posamičnega kronometra ni bilo, le še cestna dirka.
Olimpijski Los Angeles? Sedmo mesto.
Saj dirka mi je nekako uspela, a nismo si dovolj upali, naši starejši kolesarji in trenerji niso bili dovolj ambiciozni. Zadoščalo jim je, da smo bili najboljši v Jugoslaviji, takoj ko smo šli v Italijo, so se pogovarjali le, kdo bo prvi odstopil ali dobil pokal za najboljšega tujca. Sedmo mesto na OI je bilo super, z malo več ambicije, taktike bi lahko dosegli še precej več.
Bili ste tudi na igrah v Montrealu in Moskvi.
V Montrealu sem vozil na stezi, pisto sem rad vozil, star sem bil 19 let, prepuščen sam sebi, za prestavljen start sem recimo izvedel pol ure prej, vstal izza mize ... A izkušnja je bila lepša kot na poznejših igrah.
Bojan Ropret, najboljši v njemu ne najbolj naklonjenih časih.
FOTO: Grega Kališnik
To je bil čas amaterizma ...
Bojan Ropret, najboljši v njemu ne najbolj naklonjenih časih.
FOTO: Grega Kališnik
FOTO: Grega Kališnik
No, Polončiča so že leta 1981 spustili med profije, mene niso, bili smo last kluba. Brez mene ni bila kranjska Sava nič. Polončič je sicer v samo letu in pol nekaj naredil, predvsem pa za tiste čase veliko zaslužil. Jaz sem do 24. leta študiral, končal sem organizacijo dela v Kranju. In ker sem bil sin privatnika, nisem smel ničesar zaslužiti. Dobil sem štipendijo, hranarino, danes ne vem, če bi bilo to sto evrov.
Amaterski Tour (de France) je bila Dirka miru.
Ja, to je bilo Varšava–Berlin–Praga, pa francoski Tour de l'Avenir, ki je zdaj največja dirka mlajših članov, v drugem rangu so bile dirke po Jugoslaviji, Avstriji, Giro delle Regioni v Italiji. Zahodne države so imele profesionalce in amaterje, najboljši Vzhodnjaki so živeli kot profiji, meni pa so starši omogočili, da mi ni bilo treba delati za preživetje. No, na nekaterih dirkah na tujem smo z nagradami dobro zaslužili. Morda pet, šest mesečnih plač čez vso sezono.
Vedno sem vprašal, zakaj moram nekaj storiti, da bi razumel. Sicer bom šel po svoje. In zato sem bil siten pa nemogoč.
Je kolesarstvo še isti šport kot v vaših časih?
Čas, razvoj sta šla naprej, takrat je bilo kolo težko pognati 50 na uro, zdaj za šalo. Kot veteran, pri 46 letih, sem šel na Vršič tako hitro kot v najboljših časih. Kolo je skoraj tri kile lažje kot nekoč, imeli smo precej težje prenose, današnji bi bili tedaj sramota. Danes se kolesa lažje vrtijo, zaradi oblike, zaradi felten, gum ...
Kdaj ste zapeljali s tekmovalnih cest?
Odpeljal sem celo sezono 1985, leta 1986 sem pozimi vozil ciklokrose, imel pa sem vse hujše probleme s koleni. Na prvi dirki po Istri sem padel, si nadrobil hrustanec, medicina pa še ni počela, kar počne zdaj. Oče bi mi pozneje plačal operacijo v Švici, pa me zdravstvo tja ni hotelo poslati. Ata je bil obrtnik in smo bili malo trna v peti. Zadnjega pol leta nisem mogel več trenirati, samo še na dirke sem hodil.
Potem pa ste se umaknili?
Tri leta sem v Savi vodil pionirje, bili smo zelo uspešni, od tam izhaja Tadej Valjavec. Ugibam, da kmalu nisem ustrezal vladajoči športni strukturi v Kranju, in povedali so mi, da v mestu zame ne bo dela. Potem sem v življenju počel različne stvari – postavili smo tenis na Visokem, šest let sem bil šef kranjskega olimpijskega bazena, pa so me spet odstranili, zdaj sem zaposlen na kranjskem zavodu za šport, delam v Športnem parku Stražišče, sodelujem na skakalnicah pa v Škofji Loki ... Upokojil se bom 1. aprila 2023.
Zares?
Zares.
Ste trenirali enako, kot trenirajo vrhunski kolesarji danes?
Mogoče smo v času, ko smo ugotovili, da nikamor ne pridemo, kakih pet let, trenirali ogromno več kot zdaj. Kondicijski trener Tomo Koprivnjak nam je odprl pogled, ni šlo toliko za količino, ampak vprašanje, kdaj in zakaj moraš kaj početi. V Jugoslaviji pri trenerjih nisem bil najbolj priljubljen, ker sem jih vedno vprašal, zakaj moram nekaj storiti, da bi razumel. Sicer bom šel po svoje. In zato sem bil siten pa nemogoč. A kmalu sem pogruntal, kako moram trenirati, na žalost pa so me izdala kolena. Tudi ko sem bil trener, sem fantom rekel, če ne boste razumeli, kar vam pripovedujem, ne bo uspeha.
Po koncu kariere niste nehali kolesariti?
Kolesarim ves čas, okoli leta 2000 sem se začel udeleževati veteranskih dirk, bil uspešen, enkrat tudi svetovni prvak, do leta 2013, ko sem imel za seboj osem operacij kolena in je zdravnik rekel dovolj.
In od tedaj se zmerno vozite samo še – vsak dan?
Lani in letos sem naredil manj kilometrov, prej 20.000 ali več na leto. Zdaj sem zmanjšal, dve uri, dve uri in pol mi je fajn, čez tri ure sem pa zmatran. In raje imam klance.
Kot kolesar ste bili zelo suhi?
Ja, zdaj imam pet kil špeha več pa sedem kil mišic manj ...
Torej ste lažji?
Ja, figo. V najboljših letih sem imel 66 kil in takrat me nihče ni mogel držati. Po ravnem in v klanec.
Ko pogledate nazaj, je malo grenko, malo jeze?
Ne, takrat je bil naš čas, zdaj je drugačen. Od njegovih začetkov sem trener Luka Mezgeca in sem udeležen v Pro Touru. Morda mi je zato lažje. Ko sem tekmoval med veterani, sem se želel imeti le fajn. Na splošno rečeno ničesar ne obžalujem.
Kaj se pa zdaj dogaja z našim cestnim biciklizmom?
Fantazija, mi si o čem takem sanjati nismo upali. Čudež je bil Polončič na Giru, pa Primož Čerin na Touru, naslednja generacija je bila že drugačna. Martin Hvastja, Valter Bonča pa Tadej Valjavec, spoznali so, da so kolesarji iz velesil samo ljudje. Še generacija pozneje, Simon Špilak, Jani Brajkovič, si je pa že upala ...
Oče bi mi plačal operacijo v Švici, pa me zdravstvo tja ni hotelo poslati. Ata je bil obrtnik in smo bili malo trna v peti.
Zdajšnja trojica, četverica, šesterica? Naključje ali rezultat dobre šole?
Moj Luka je šolan kolesar, med profije je šel popolnoma pripravljen, Tadej Pogačar je šel skozi Rogovo šolo, tako da je tudi natanko vedel, kaj ga čaka med profesionalci, Primož Roglič pa najprej skakalec, nato je vozil pri moji ekipi v Italiji, pri veteranih. V začetku je bil zelo trmast, raje je delal napake in spoznaval stvari, kot da bi se učil. Pravim, lanskega Toura ne bi smel izgubiti, kot letos v Tokiu, enostavno ni deloval. Na tistem znamenitem kronometru kolesa ni zavrtel, vozil je v pretežki prestavi pa ves čas je gledal na števec. V delu, ko je moral zaradi špalirja gledalcev gledati naprej, je deset sekund notri prinesel ... Pa čelado so mu naštimali, da bog pomagaj, njegova ekipa je veliko dirk izgubila zaradi banalnosti. Če hoče uspevati, mora zamenjati okolje. Vuelto pa je odpeljal brezhibno.
Rogličevi padci?
Nekdo, ki obvlada, si mora za Rogliča vzeti trikrat po pol ure, in zadeva bo rešena.
Taktika ali težave z vožnjo s kolesom?
On ne zna dirkalno kolesa voziti. Eno je, da znaš voziti kolo, drugo, da znaš voziti dirkalno kolo, v grupi. V razmišljanju pa je že na pravem nivoju. S formo, v kakršni je bil na Vuelti, bi zmagal povsod, tudi na Touru. Na katerem pa je bil letos psihično nepripravljen.
Eni časi, drugi časi, doping?
Doping je vedno bil. Enkrat sem dobil injekcijo testosterona, bil sem hiter, močan, ampak imel sem občutek, da imam noge kot slon. Drugič so nam namešali neki koktajl in smo ekipa namesto prednosti nekaj minut za nekaj minut zaostali. Takrat sem si rekel, nikdar več. Za nobeno ceno. Zato sem pa danes zdrav. No, razen kolena ...
