Tiskane izdaje
Ljubljana – Zgodba o goljufiji z »motornimi kolesi« oziroma takoimenovanem »mehanskem dopingu«, ki že nekaj časa buri kolesarske duhove, razplamtela pa se je februarja, ko so pri 18-letni belgijski kolesarki Femke Van den Driessche na SP v ciklokrosu odkrili v kolesu elektromotorček, je spet na prvih straneh kolesarskih medijev. V središču pozornosti je Primož Roglič.
Francoska televizijska hiša Stade 2 je v drugem delu dokumentarca o »mehanskem dopingu« omenila tudi zmagovalca vožnje na kronometer na letošnjem Giru. Po mnenju italijanskega novinarja Marca Bonarriga s časopisa Corriere della Sera, ki sicer sodeluje s francosko televizijo pri odkrivanju goljufij s kolesi, naj bi si slovenski kolesar na nedovoljen način, s skritim motorjem v kolesu, pomagal k za mnoge zelo presenetljivi zmagi. Zmotila ga je menjava kolesa 20 sekund pred štartom, ker Rogličevo kolo ni bilo v skladu s pravili. »Bil sem na štartu 9. etape. Neverjetno se mi zdi, da bi v tako visoko organiziranem moštvu, kot je LottoNL Jumbo, spregledali, da je Rogličevo kolo predolgo,« je v svojem poročilu zapisal Bonarriga. Zelo sumljivo se mu tudi zdi, kar je novinec v WorldTouru opisal na svojem blogu, da namreč ni imel bidona z vodo in da je po desetih kilometrih izgubil merilec moči. Najbolj pa ga je zmotilo, da UCI pred štartom in v cilju ni testirala njegovega kolesa.
Francozi trdijo, da je Roglič motorček uporabljal že na pomladanski dirki »Strade Biache« v Toskani. Novinarja Thierry Vildary in Bonarrigo sta s toplotnim detektorjem ugotovila, da je pet kolesarjev imelo toplotne vire (verjetno motorčke), skrite v sedežnih ceveh, kolesih in gonilnih oseh. Takrat grešnikov niso želeli imenovati, so pa teste preverili pri neodvisnih strokovnjakih, ki so potrdili toplotne vire. Bila pa sta tudi pri madžarskem inženirju Istvanu Varjasu, »izumitelju« motorčkov in domnevnem dobavitelju številnim profesionalcem. Pokazal jima je osnovno različico motorčka, ki ga je izdelal leta 1998. Pojasnil je tudi, da zadnja različica motorjev ni večja od petih centimetrov, sposobna pa je razviti kar 250 vatov. Nameščena v gonilni osi naj bi bila idealna za kolesarje z visoko frekvenco. Prav tako je tudi pokazal posebno platišče iz karbonskih vlaken, kjer so tanke magnetne plošče, ki poganjajo skrito baterijo. Kolesa naj bi stala 50.000 evrov, na voljo pa so zelo omejenemu številu kolesarjev.
Tudi Roglič obtožbe ni želel komentirati brez ekipe, kar je tudi razumljivo, saj so mu navsezadnje mehaniki in drugo strokovno osebje pripravili kolo za nastop na Giru. Vse o tem, kaj si misli, pove opazka, da mu je vse skupaj smešno. V Rogličevi ekipi se na sumničenja še niso odzvali, tako kot tudi ne na prošnjo za komentar tehničnega vodje UCI Marka Barfielda, ki je lani na Touru preiskoval morebitne goljufije z vgrajenimi motorčki.
Kakorkoli že, zgodba o »tehnološki goljufiji« oziroma »mehanskem dopingu« (naprava naj bi delovala tako, da oddaja od 20 do 60 vatov moči), ki se je začela leta 2010, ko je Fabian Cancellara dobesedno pometel s konkurenco na največjih pomladanskih klasikah, Po Flandriji in Pariz–Roubaix, bo v naslednjih dneh zagotovo vroča zgodba. Bliža se pač največja kolesarska predstava Tour de France, klasični doping pa je, kot kaže, postal že močno »zlajnana« zgodba. V tem kontekstu kaže tudi gledati na Rogličevo zgodbo, čeprav gre za zelo resno težavo sodobnega kolesarstva. Francoski mediji vsako leto pred Tourom odprejo temo, s katero polnijo časopise vse do začetka »velike pentlje«. Potem pa vse potihne do novih odkritij dopinga in vsemogočih drugih kolesarskih goljufij. Oddaja francoske televizije je vsekakor velik izziv za mednarodno kolesarsko zvezo, ki je že pred časom pojasnila, da ima zanesljivo metodo testiranja koles s slikanjem s toplotnimi kamerami, rentgenskimi žarki in ultrazvočnimi pregledi. »Skeniranje se izvaja s tabličnim računalnikom in omogoča operaterju, da v manj kot minuti preveri kolo,« v UCI verjamejo, da so našli učinkovit test poštenosti.
