Romandija vrhunec Špilakovega železnega repertoarja

Za našim najboljšim kolesarjem zadnjih let je vrhunska pomlad. Letos morda na SP, prihodnje leto se vrača na klasike.

Objavljeno
05. maj 2015 01.37
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport
Novo mesto – Simon Špilak, najboljši slovenski kolesar, ima v zadnjih letih »železni repertoar«. Vrhunce dosega na pomladnih enotedenskih preizkušnjah, Pariz–Nica, baskovskem in romandijskem touru ter dirki Po Švici. Najboljši je Po Romandiji, kjer je v zadnjih petih letih štirikrat stal na zmagovalnem odru – zmagal je leta 2010, trikrat zapored pa bil drugi.

Dirka v francoskem delu Švice mu po vseh kolesarskih prvinah najbolj ustreza, še zlasti, če je deževna. Ne drži pa, da rad kolesari v dežju. Le bolje ga prenaša kot tekmeci. »V celoti sem se osredotočil na pomladne dirke, ker se v tem času počutim veliko bolje kot poleti. Kolesarska sezona je dolga 10 mesecev in nemogoče je biti ves čas v dobri formi. Do konca junija mi gre zelo dobro, v drugem delu pa precej slabše. Najbrž zaradi bolj toplega vremena in utrujenosti,« je 28-letni Prekmurec v dresu ruske Katjuše pojasnil, zakaj je izbral za svoje štiri bolj ali manj »hribovske« dirke, ki mu tudi po njegovih kolesarskih vrlinah (je zelo dober na klancih, zadnja leta pa tudi odličen v vožnji na čas) najbolj ustrezajo.

Po rezultatih sodeč – tretji je bil na Pariz–Nica, tretjič zapored drugi Po Romandiji in 12. Po Baskiji – je letos njegova najboljša pomlad oziroma prvi del sezone, ne glede na to, kaj bo dosegel na preostalih dveh enotedenskih dirkah na Norveškem in v Švici. V Baskiji je imel smolo. Mehanik mu je dal na kolo napačno gonilko, tako da je moral že v prvih nekaj sto metrih ustaviti. Prepričan je, da bi se na koncu uvrstil med prvo trojico na dirki, na kateri je bil lani četrti, letos pa je zmagal njegov klubski tovariš Joaquim »Purito« Rodriguez.

S Špancem se sicer dobro razume, čeprav je v njegovi senci. Pravi, da so odnosi v ekipi normalni. S svojim statusom je zadovoljen, ker lahko sam izbira in predlaga dirke, na katerih bi tekmoval. Športni direktorji njegove želje uslišijo in jih umestijo v klubski program tako, da je prvi mož. V ruskem moštvu so poseben vtis nanj naredili treningi Norvežana Kristoffa, dolgi od šest do osem ur, medtem ko njegovi trajajo od pet do šest ur. Na prehrano ne pazi tako kot denimo Valverde. »Jem, kar mi ustreza. Tudi prekmursko gibanico, ki je najboljša slaščica na svetu,« nima prehranskih zadržkov fant iz Tišine.

Poseben je tudi zaradi svojevrstnega treninga. Program vadbe si sestavlja sam – na podlagi izkušenj iz minulih let ter odzivnosti telesa. Intenzivnost obremenitev uravnava z vati. Praga obremenitev ni želel razkriti. »Če bi razkril svoje obremenitvene številke, bi se v celoti odprl tekmecem. Prepričan sem, da bi v ključnih delih dirk s tem vedenjem prilagajali taktiko mojim obremenitvam in zagotovo drugače kolesarili,« pojasnjuje, zakaj so kolesarji tako skrivnostni ob omembi vatov in praga zmogljivosti.

Špilak je zanimiv tudi po tem, da je po sijajnem začetku leta 2009, ko je Po Flandriji osvojil 9. mesto, bolj ali manj zanemaril pomladne klasike. V enotedenskih dirkah je pač našel svoje mesto v svetovnem vrhu. »Klasike so precej bolj tvegane kot pa etapne dirke. Letos nisem kolesaril v Belgiji, Franciji in na Nizozemskem, ker mi poteče pogodba. Za novo potrebujem dober rezultat. Nočem tvegati padca ali kakšne druge nesreče, zato sem jih izpustil. Menim, da mi enodnevne preizkušnje manj ustrezajo kot etapne. Najbrž tudi zato, ker se na te preizkušnje nisem 100-odstotno osredotočal, kot denimo na Romandijo ali Pariz–Nica. To pa seveda ne pomeni, da se na Flandrijo, Liege–Bastogne–Liege, Amstlovo zlato dirko, Brabantsko puščico in druge pomladne klasike ne bom vrnil. Najbrž že prihodnje leto,« je povedal. S klasikami pa je bržkone povezana tudi njegova prihodnost v Katjuši. Če se bo osredotočil nanje, kar mu je zagotovo velik izziv, bo moral poiskati drugo moštvo. »Purito« je premočan igralec.

Na jesenskih kanadskih klasikah WorldToura v Montrealu in Quebecu redno tekmuje, navzlic dobremu dirkanju pa ni dosegel vidnejšega rezultata. »Za dober nastop potrebuješ dobro moštvo, da te drži v ospredju. Jaz ga nisem imel, tako da sem med dirko porabil preveč energije za ohranjanje položaja. Na koncu mi je vedno zmanjkalo moči,« je razložil težave. Zanimivo pa je, da letos utegnejo kanadske dirke odločiti o njegovem povratku v reprezentanco. »Če bom dober, bom podaljšal bivanje v Ameriki in se pripravil za nastop v Richmondu,« razmišlja o vrnitvi na svetovna prvenstva. Nazadnje je nastopil leta 2010 v Geelongu v Avstraliji.