Sagan je cesar, a nikoli ne bo Merckx

Čeprav je minilo že celo stoletje od prvih enodnevnih dirk, si v kolesarstvu še vedno niso na jasnem, katere dirke so klasike. Je to pet »kolesarskih spomenikov«, kot pravijo dirkam Milano-Sanremo (Primavera), Po Flandriji (Ronde), Pariz-Roubaix (Severni pekel), Liege-Bastogne-Liege (La Doyenne) in Giro di Lombardia (Dirka jesenskega listja), ali pač sklopi posameznih obdobij, kot so klasike na kockah Belgije in Francije, ardenske, poletne in jesenske klasike.

Morda celo enotedenske dirke, kakršne so Pariz-Nica, Tirreno-Adratico in Po Romandiji oziroma Švici. Eno pa je seveda jasno, vse te dirke so skupaj z novimi enodnevnimi preizkušnjami s tradicijo in pomenom, kakršne so Amstel Gold Race, Valonska puščica, Gent Wevelgem, E3Herbekke, del elitne serije World-Toura, pred leti ProToura, še prej svetovnega pokala. Največ seveda štejejo »spomeniki«, stoletne dirke, med katerimi ima posebno mesto La Doyenne oziroma »Stara dama« iz zgodbe Liege-Bastogne-Liege, ki se je začela leta 1892. Ostajajo zveste tradiciji, tako po urniku kot tudi po prerezu prog. Predvsem pa so kulturni dogodki, v katere so vpeti izjemno bogata zgodovina in tradicija, prežeta s kulturo. Pred leti je belgijski časopis Het Nieuwsblad denimo naredil anketo med študenti univerze Leuven, po čem je najbolj znana pokrajina Flandrija. Prvo mesto sta si delila sloviti slikar Rembrandt in kolesarska Ronde. Nekoč so bile to dirke, na katerih so zaradi prestiža na vseh nastopali vsi šampioni Toura in Gira, kakršni so bili svoj čas Belgijci Eddy Merckx, Roger de Vlaeminck in Rick van Looy, ki se edini lahko pohvalijo z zmagami na vseh petih dirkah-spomenikih. Čeprav so bile to preizkušnje »krvi, potu in solz«, jih nihče ni hotel zamuditi.

Danes ni mojstra, ki bi šel na enomesečno pomladansko aprilsko serijo, še manj jih je, ki bi lahko zmagali na vseh petih največjih enodnevnih dirkah. Specializacija se je tako razmahnila, da je med tridesetimi najboljšimi specialisti petih največjih klasik le pet kolesarjev sedanjega časa – Fabian Cancellara, Tom Boonen (s po sedmimi zmagami), ki sta se specializirala za dirke na granitnih kockah, ter Damiano Cunego, Alejandro Valverde in Philippe Gilbert –, ki so po tri zmage slavili na ardenskih preizkušnjah. Če so bile zmage v preteklosti večinoma rezervirane za Belgijce (imajo jih 214), Italijane (151) in Francoze (62), se je zemljevid v zadnjih letih precej spremenil, seznam zmagovalcev pa raztegnil tudi na druge celine, v Avstralijo in Ameriko. Še vedno pa je v krogu zmagovalcev le dvajset držav. Zadnja se je mednje vpisala Slovaška s Petrom Saganom, letošnjim šampionom Flandrije. On je bil tudi edini izmed favoritov, ki je letos zmagal. Na vseh drugih dirkah so bila velika presenečenja – Francoz Arnaud Demare na Milano-Sanremo, Avstralec Mathew Hayman na Pariz-Roubaix in Nizozemec Wout Poels na Liege-Bastogne-Liege. Če k temu dodamo še zmagoslavje Italijana Enrica Gasparotta na Amstlovi zlati dirki, je krog presenetljivih zmagovalcev popoln.

Edini, ki je dvakrat stal na vrhu zmagovalnega odra (na E3Herelbekke in Po Flandriji), je bil Sagan, nedvomno tudi največji talent za enodnevne dirke. Po lanskem naslovu svetovnega prvaka (dirka za mavrično majico prav tako sodi med klasike) je 26-letnik iz Žiline na najboljši poti, da postane to, kar sta bila v minulih letih Boonen in Cancellara, kar navsezadnje dokazuje tudi njegova cena na trgu. Pet milijonov evrov ni bil vreden še noben kolesar. Navkljub izjemni nadarjenosti pa novi zvezdnik svetovnega kolesarstva nima nobenih možnosti, da bi dohitel največjega med vsemi, Eddyja Merckxa. V njegovih letih je nanizal že deset najbolj znamenitih klasik ter osvojil dva naslova svetovnega prvaka. Povrhu pa je že petkrat osvojil rumeno majico Toura in rožnato Gira. Leta 1971, ko je napolnil 26 let, je zmagal na kar 45 odstotkov dirk v sezoni!

Saganova priložnost je seveda čedalje večje število dirk, vendar pa kolesarski spomeniki in svetovno prvenstvo ostajajo pravzaprav edino pomembno merilo, ker se že stoletja niso spremenili.