Saganova poskočnica za mavrično majico

Richmond – Peter Sagan je z zmago na svetovnem prvenstvu poplačal vso smolo, ki jo je imel v letošnji sezoni, v kateri je sicer slavil 10 zmag in osvojil zeleno majico na Touru, a je kar 22-krat (17-krat j bil drugi in 5-krat tretji) za las ostal brez prvega mesta. V Richmondu je v lastnem slogu osvojil mavrično majico – z napadom na najtežjem klančku, ki mu nihče ni bil kos.

Na poskočnico v treh stavkih v zadnjih treh kilometrih je čakal potrpežljivo 257 kilometrov. Nekajkrat so ga zasrbele pete, vendar pa se ni pustil premamiti želji po šovu, s katerim tako rad osrečuje gledalce. Čakal je do tlakovcev na 23. ulici v Richmondu. Na najbolj strmem delu z 19-odstotnim naklonom je tako silovito pritisnil na pedala, da je bilo videti, kot bi tekmeci na čelu z Belgijcem Van Avermaetom za trenutek obstali. Nato je samo še vzdrževal visoko hitrost. »Vedel sem, da ne bi imel moči za šprint, če bi me zasledovalci ujeli, zato sem napel moči do konca,« je opisal kolesarjenje v zadnjih 2,8 kilometra. Zmaga v dirki za mavrično majico je seveda za 25-letnega Slovaka največji uspeh, a tudi dokaz, da so se motili tisti, ki so menili, da ni dovolj dober za tako dolge dirke.

V dirki za mavrično majico ni čutil pritiska, kakršnega je zadnja leta doživljal na pomladnih klasikah, kjer še nima zmage. Letos je denimo na Flandriji in Sanremu pristal pod odrom – na četrtem mestu. Ni mu bilo treba za vsako ceno zmagati in se dokazovati drugim. Čeprav mu je večina poznavalcev zaradi tehnične proge z veliko zavoji in tremi strmimi kratkimi klanci, ki mu še kako ležijo, napovedovali zmago, je bil pred dirko zelo previden v napovedih. V sebi je zagotovo razmišljal o zlatu, navzven pa je vse skupaj obrnil na šalo, češ, prihodnost bo pokazala, kaj bom dosegel. Razlog za previdnost je bila tudi nesreča na Vuelti, ko ga je podrl televizijski snemalec na motorju. »Trije tedni pred Richmondom so bili zelo težki. Padec je bil seveda boleča izkušnja, a obenem tudi velikanska spodbuda za svetovno prvenstvo,« je povedal v cilju, potem ko je od sebe med gledalce odvrgel večji del opreme.

Sagan je imel ob sebi le dva pomočnika – brata Juraja in Michala Kolarja, ki sta bila v dirki samo zato, da mu pomagata in mu dasta svoje kolo, če bi imel morebiti kakšno okvaro. Vse drugo je naredil sam, pametno krmaril v karavani, čuval energijo v zavetrju najmočnejših reprezentanc, predvsem pa čakal, čakal in čakal.

V kolesarstvu je tako, da zmagovalci poberejo 99 odstotkov svetovne slave. V Richmondu sta si preostali odstotek razdelila srebrni Avstralec Michael Matthews in Litvanec Ramunas Navardauskas. Najuspešnejši reprezentanci na svetovnih prvenstvih Belgija in Italija sta doživeli velik poraz. Najboljši Belgijec Philippe Gilbert je bil deseti, Italijan Giacomo Nizzolo pa osemnajsti. Nič bolje se ni godilo Nizozemcem (Tom Dumoulin je bil enajsti) in Nemcem (vroči favorit John Degenkolb je bil 29.)

Slovenci so v finalu ostali povsem v ozadju. Izkazalo se je, da zaključek kroga ni bil po meri Luke Mezgeca, Grego Boleta pa je zaustavila okvara kolesa, tako da je ostal povsem v ozadju. Marko Kump, Kristjan Koren in Borut Božič so po opravljenem delu odstopili. Pozitivno oceno si na koncu zagotovo zasluži najmlajši in najbolje uvrščeni – 47. Luka Pibernik.

Za šprinterja Mezgeca so bili trije strmi klanci na koncu 260 km dolgega maratona prehuda ovira, malo manj za drugega slovenskega aduta Boleta, ki je bil sicer večji del zaključka v ospredju, a je vsakič, ko so tekmeci v zadnjih treh krogih »pohodili« pedala in navili ritem, ostal v območju 20. mesta. »Ekipa je 258 km garala zame. Potem pa ta smola s kolesom. Nisem si mogel pomagati. Ne govorim, da bi bil v kolajnah, bi bil pa lahko lepo uvrščen,« je bil zelo zelo razočaran nad razpletom Bole. Mezgecu je bilo že tri kroge pred ciljem jasno, da so klanci zanj prestrmi in da je premalo ravnine za šprint. Zato je tudi moč usmeril v pomoč Boletu.