Slovenski orel kar poletel na Tri Kralje

Trije Kralji – Primož Roglič je upal na veliko zmago na Treh Kraljih, vendar pa si je, tako kot vsi v Adrii Mobilu, ni upal napovedati. Ni natančno vedel, kako močna je ekipa Boštjana Mervarja. Na kraljevskem vzponu se je pokazalo, da je novomeška na letošnji dirki res najmočnejša. Roglič je slavil najbolj prestižno zmago v karieri in oblekel rumeno majico.

Do največje zmage v karieri Rogliča loči le še 165,5 kilometra, kolikor je dolga današnja zadnja etapa od Rogaške Slatine do Novega mesta. Prvi ključ do zmage je bil torej letošnji kraljevski vzpon, drugi pa bo danes na vzponu na Trebelno, kjer najboljšo ekipo letošnje dirke čaka še zadnja težka preizkušnja.

Zaključek najtežje etape je začinil »ledeni dež«, ki je kolesarjem krčil mišice, tako da so komaj pritiskali na zavore. Tudi vrtenje pedal v visokem ritmu po vinskih gorica Ritoznoja je bilo vse prej, kot bi lahko po imenu kraja sodili.

Roglič pa na vzponu ni pokazal samo odličnega kolesarjenja navkreber in močnih nog, ki jih je sicer dodobra zdelal mrzel dež, ampak tudi taktično predrznost in zrelost, ki je kolesarju s triletnimi izkušnjami ne bi pripisali v tako veliki meri. Dejstvo je namreč, da navodil iz spremljevalnega vozila ni mogel dobiti, ker v tej konkurenci trenerji in kolesarji ne smejo biti povezani z radijskimi zvezami. Ko je ugotovil, da je ritem kakšnih dvajsetih kolesarjev na sredini vzpona na Tri Kralje vendarle premalo oster, je pospešil. Po drugem napadu se je izstrelil iz skupine, v kateri je večji del z izkušnjami z Gira narekoval ritem Jan Polanc, ki je očitno delal za svojega klubskega kolega iz Lampreja, Diega Ulissija.

»S pospeševanji sem želel redčiti zmagovito skupino. Rogini in Domnu Novaku sem rekel, da brez napadov ne bomo dosegli želenih ciljev, ker je zadnji del vzpona precej položen. Prvič sem napadel osem kilometrov pred ciljem. Ko me je zasledovalna skupina ujela, je šel v protinapad Rogina. Kakšnih šest kilometrov pred ciljem pa sem še močneje pritisnil pedala in dosegel prednost,« je povedal o ključnih akcijah nekdanji smučarski skakalec. Na vrh vzpona so ga, kot je poudaril, nosili tudi zvesti navijači (za vremenske razmere jih je bilo zelo veliko) in prijatelji, predvsem pa občutek moči, ki ga lahko dobiš samo na domačen terenu.

V zaključku etape se je zaradi premraženosti tresel kot šiba na vodi. V tako težkih razmerah, ko je pritiskal na pedala na robu svojih zmogljivosti, mu je bilo težko o čemerkoli razmišljati, še najmanj pa o rumeni majici. »V takšnem stanju pri tako minimalnih razlikah je težko preračunavati. Z ničemer se nisem obremenjeval, ampak imel v glavi le, da je to moj dan ...«

Prvi favorit slovenske pentlje, španski matador Mikel Nieve, je slovenskemu konjeniku čestital za zmagoslavje na ravni profesionalcev elitnega WorldToura. »Za Rogliča pred slovensko dirko nikoli nisem slišal. Zmaga pove vse o njegovi moči. Res je močan fant. Jaz sem kolesaril maksimalno, iz sebe sem iztisnil vse, kar sem zmogel,« je komentiral razplet etape Nieve. Na novinarsko vprašanje, če je morda v vožnji na kronometer v Ljubljani zapravil rumeno majico, je odgovoril, da v tej kolesarski zvrsti pač ni tako dober kot v vožnjah navkreber.

Veselje v taboru novomeških kolesarjev je bilo izjemno. Od navdušenja so cveteli predsednica kluba Mojca Novak, direktor in šef slovenskega toura Bogdan Fink in seveda trener Boštjan Mervar. Še dolgo po dirki se je spraševal, ali je to mogoče? »Naredili smo vse, kar smo načrtovali. Roglič je zmagal na etapi in oblekel rumeno majico, Domen Novak si je nadel belo za najboljšega mladega kolesarja. Zdaj samo še zmagamo v Novem mestu in veselje bo popolno,« je razlagal Mervar. Novomeški adut v današnjem šprintu je sicer Marko Kump.