Tiskane izdaje
Brescia – Zadnja predstava velikih klasik sezone bo lombardijski giro, ki se od leta 2011 imenuje »Il Lombardia«. Gre za zadnjo preizkušnjo »petih kolesarskih spomenikov«, med katere sodijo še Milano–Sanremo, Po Flandriji (Ronde van Vlaanderen), Pariz–Roubaix in Liege–Bastogne–Liege.
Dirka »jesenskega listja« ni tako čislana kot preostale štiri, in to samo zato, ker nima stalne trase. Štartna in ciljna mesta so se od leta 1920 spreminjala. Najprej so bila na trasi Milano–Milano, nato so bili štarti in cilji v Comu in Bergamu, največkrat pa se je dirka končala na osrednjem trgu Duomo v Milanu.
Letos je trasa spet spremenjena v zadnjem delu. Veliki finale se bo začel z vzponom na Ghissalo (naklon je 14 %). Sledil bo letošnji dodatek – 1,9 km dolgi »zid Sormano«, ki ima kar 15,8-odstotni naklon. Takoj za njim bo Civiglio (10-odstotni klanec), ki bo le 15 kilometrov pred ciljem. Na novi trasi bo seveda dinamika dirke drugačna. Na njej so vselej zmagovali specialisti za hribovske klasike. Čeprav je trasa bistveno težja, bo lombardijski giro revanša za svetovno prvenstvo v Richmondu. Vsaj za tiste »hribolazce«, ki so ostali v Ameriki praznih rok. To pa so pravzaprav vsi favoriti nedeljske preizkušnje. Napovedati letošnjega zmagovalca je zaradi novih zelo nehvaležno, čeprav se ve, kakšen je vrstni red favoritov. V prvi vrsti je to Vincenzo Nibali (Astana), v drugi mu sledita Joaquim Rodriguez (Katjuša) in Alejandro Valverde (Movistar), v tretji pa Rafal Majka (Tinkoff), Rui Costa (Lampre), Adam Yates (Orica), Thibaut Pinot (Fdj), Michal Kwiatkowski (Etixx), lanski zmagovalec Dan Martin (Cannondale) in seveda Philippe Gilbert (BMC), ki želi tretjič zmagati.
»Lombardija se ne more primerjati z Richmondom iz preprostega razloga, ker so bili v ZDA v ospredju eksplozivni kolesarji kova Sagan. Lani sem ostal v ozadju, ker ni bilo moči v nogah, pa tudi spodrsnilo mi je na enem izmed prehodov za pešce. Letos sem močnejši, kar sem potrdil tudi z zmago na Treh dolinah Vareseja,« je povedal o vlogi prvega favorita Nibali.
Od slovenskih profesionalcev bosta nastopila le dva – Jan Polanc v dresu Lampreja in Jani Brajkovič (UHC). Medtem ko bo Polanc po odličnem nastopu na Milano–Torino (zasedel je 13. mesto) le pomočnik Portugalcu Ruiju Costi in Italijanu Diegu Ullissiju, pa bo Brajkovič prvi mož ameriškega moštva. Polanc pravi, da bo popolnoma predan ekipni taktiki. Naredil bo vse, da prva moža Lampreja prikolesarita v zaključek dirke s čim manjšo izgubo energije. Posebej pomembna pa bo zagotovo njegova pomoč na zaključnih klancih.
Brajkovič je na največji jesenski enodnevni dirki zablestel leta 2008, ko je bil drugi. Takrat ga je premagal le trikratni šampion Damiano Cunego. Spomin na največji slovenski uspeh na klasikah je seveda še kako živ. V zadnjih letih Belokranjcu nikakor ni uspelo priti višje od 21. mesta. Letos se je za italijansko klasiko pripravljal mesec dni. Bil je na Kanarskih otokih, generalko za Milano–Torino pa je dobro opravil. Prikolesaril je v zasledovalni skupini, 38 sekund za zmagovalcem. Tako dobro na dirkah po povratku s treningov že dolgo ni tekmoval. Za ameriško moštvo je vabilo za nastop na dirki WorldToura seveda posebna čast in priložnost, ki jo bo moralo izkoristiti.
