Šprintali bi nazaj v Ljubljano

Direktor Gira Rosa Giuseppe Rivolta pravi, da ni dolgo odlašal, ko sta mu Gorazd Penko in Jože Mermal predstavila možnost gostovanja v Sloveniji. Odgovor pa je izstrelil, ko smo ga po treh dneh v naših krajih povprašali, ali bi se vrnil s karavano rožnatih deklet: »Če nas boste še hoteli, bomo šprintali nazaj v Ljubljano.«

Sodeč po vaših odzivih je bil štart Gira Rosa v Ljubljani zadetek v polno. Je presegel vaša pričakovanja?

Vseskozi sem zaupal slovenskim sodelavcem, saj sem pri njih od začetka čutil malodane družinsko pripadnost temu projektu. Kar pa smo te dni doživeli v Sloveniji, je bilo izjemno. Organizacija je bila tako dobra, da bi kje drugje težko našli boljšo. Vse je potekalo brezhibno, od organizacije do logistike in varnosti. Slovenska policija je opravila izjemno delo. Če se pošalim, je bila edina težava, s katero smo se srečali v teh dneh, pregorela žarnica na Kongresnem trgu, ko smo zvečer pospravljali oder. Najbolj me je navdušilo to, koliko gledalcev je karavano spremljalo ob cesti na etapi od Kamnika do Ljubljane. Ljudje so prihajali iz hiš in pozdravljali kolesarke, odziv je bil izjemen.

Če se vrneva na začetek: Giro Rosa ni prvič gostoval v tujini, se je pa prvič začel zunaj Italije. Zakaj ravno v Sloveniji?

Ekipa BTC City Ljubljana je bila zelo vztrajna pri prošnjah za nastop na Giro Rosa. Ko sem jo sprejel, se je hitro razvil odnos, lahko rečemo prijateljski, med Penkom in mano. Lani me je po eni od etap vprašal, ali bi bil pripravljen govoriti z njegovimi prijatelji in podporniki iz vrha BTC in naj potem ocenim, ali je možno gostovanje v Sloveniji. Nisem okleval, sestal sem se z Jožetom Mermalom in hitro sva se dogovorila o sodelovanju. Zame odločitev ni bila težka, s tem smo dirki, ki je bila doslej trikrat v Švici, dodali bolj mednarodni pridih.

Se bo slovenskim organizatorjem vložek povrnil prek promocije? Koliko ljudi si je ogledalo ti etapi?

Letošnjih podatkov še nimamo. Po podatkih RAI je imel lanski Giro Rosa triodstotni delež med gledalci v Italiji, ob vrhuncih je imel 2,5 milijona gledalcev na dan. Poleg tega imamo znotraj prenosa Tour de France nekajminutno televizijsko okno, ki je vidno po vsem svetu.

Največje promocijsko okno v Italiji ostaja Giro d'Italia. Se lahko primerjate z največjo moško dirko na Apeninskem polotoku?

Ni primerjave, številke so povsem drugačne. Imamo pa eno prednost pred moškim Girom. Ta je po pomenu druga velika etapna dirka na svetu za Tourom, mi smo v ženski konkurenci največji. Na moškem Giru zato ni vedno najboljših na svetu, na ženskem praviloma ne manjka nobena od tekmovalk iz svetovne elite.

V nekaterih športih so razlike med moškimi in ženskami po priljubljenosti in zaslužkih močno zmanjšali, zdi pa se, da je profesionalno kolesarstvo še vedno izrazito moški svet. Se mu bodo ženske kdaj približale?

Tudi v kolesarstvu so razlike vse manjše. Imeli smo že etape z vzponi na Mortirolo in Stelvio. Kolesarke so vrhunske športnice, četudi bodo preizkušnje vedno nekaj krajše kot moške, lahko ženske gledalcem ponudijo enake stvari. Epske bitke, trpljenje na vzponih, pogum v spustih ...

Bo to dovolj, da bi dobili tudi kakšno svetovno prepoznavno kolesarsko zvezdnico?

Tudi iz moške konkurence vemo, da zmage niso vedno dovolj za zvezdniški status. Dekleta bodo morala biti uspešna, lepa, urejena. A za to me ne skrbi, v karavani že imamo nekaj takšnih, ki bi lahko bile manekenke v Milanu ali Parizu.

Pa bodo na kolesu lahko tudi toliko zaslužile. Koliko prejme zmagovalka Gira Rosa?

Denar za nagrade je v ženskem kolesarstvu ta čas boren. Marianne Vos je lani za zmago s celotno ekipo zaslužila okoli 10.000 evrov … Ne gre le za finančne dosege prirediteljev, temveč tudi omejitve po pravilniku UCI, ki se ga moramo držati. O tem bomo morali odpreti razpravo.

Ekipa BTC City Ljubljana je med mlajšimi v karavani, kakšno pot ji svetujete, hiter nakup tuje šampionke ali postopno vzgojo domače?

Veliko je treba delati na domačih »proizvodih«. Dolgoročno se ne splača kupovati tekmovalk samo zato, da bi se pojavil na sceni. To velja za vsak šport: treba je delati na domačih mladih, da zrastejo v vrhunske športnike, če kateri od njih postane šampion, še toliko bolje. Prihodnost je v tem, da najbolje izkoristiš tisto, kar imaš, da udejanjiš lastne človeške potenciale.

Vaš sosed je Silvio Berlusconi, lastnik Milana. Zakaj se tako kot on niste odločili za nogomet, temveč za kolesarstvo?

Naj najprej povem, da se nisem preselil v bližino Berlusconija, temveč se je on priselil v našo sosesko. Odločitev za kolesarstvo pa je padla pred štirimi desetletji. Poročil sem se leta 1975 in ker je bil moj svak navdušen kolesar, mi je žena za naslednji božič podarila kolo. Zelo nespametna poteza – odtlej strast do kolesarstva pri meni ni popustila.