Windham – Korak za korakom se slovenski gorski kolesarki prebijata naprej na letošnjih dirkah svetovnega pokala v olimpijskem krosu. Blažo Klemenčič so ustavljale poškodbe, Tanja Žakelj je že lani ujela najboljšo formo ob koncu poletja. Dirka v ZDA, kjer sta bili 6. in 10., je bila za obe nagrada za vztrajnost in potrditev dobrega dela ter tudi spodbuda za čim boljši zaključek sezone.
Toda sezone bo morda kar prehitro konec, da bi jima uspelo prikazati še kaj več in se zavihteti na zmagovalni oder, ki mu je bila Žakljeva povsem blizu na zadnji dirki v Windhamu. Priložnosti sta ostali le še dve. Zaključek svetovnega pokala bo prihodnji teden gostil Val di Sole, nato se bodo v začetku septembra gorski kolesarji udarili za kolajne na SP v Vallnordu v Andori. Žakljeva, lastnica bogate zbirke z velikih tekmovanj, bo seveda napadla še edino odličje, ki ji manjka, z njim bi tudi na najlepši način »rešila« sezono, v kateri bi si seveda želela več vrhunskih uvrstitev.
Toda preteklih dirk zdaj ni smiselno pogrevati, kolesarka z Ledin se je raje oprijela vzpenjajoče se krivulje in se nadejala, da jo bo pozitivni trend ponesel še višje. »Vesela sem, da je bila vsaka dirka rezultatsko boljša, torej da se forma stopnjuje in se mi s tem dviguje tudi samozavest. Tako da mi ni ničesar žal, samo upam, da bom nadaljevala v tem slogu. Saj vem, da sem lahko še boljša,« je Žakljeva povedala po dirkah v Severni Ameriki. Kot je dejala, se tako v Mont Sainte Anne kot tudi v Windhamu pred dirko ni najbolje počutila, vseeno pa je na turneji iztržila dve uvrstitvi v najboljšo deseterico, s čimer je lahko zadovoljna. »Nekako mešane občutke sem imela in se zato niti nisem obremenjevala z rezultatskimi pričakovanji. Po MSA mi je dejansko odleglo, zato sem si malo več obetala od Windham, kar sem tudi dosegla, le tista pika na i je spet zmanjkala. Žal mi je predvsem začetka v Windhamu, ki me je stal zmagovalnega odra, vendar za nazaj ne morem spreminjati stvari. Poleg tega pa so nekatere tekmovalke, vključno s svetovno prvakinjo, kar krepko plačale davek na prehiter štart,« se je še ozrla na zadnjo dirko, ki je ni začela najboljše. Po prvem krogu je bila 15., nato pa imela v zadnjem celo drugi najboljši čas. Le 17 sekund jo je ločilo od najboljše peterice, ki na dirkah v krosu stopi na zmagovalni oder.
Kakšen je bil recept, da je vendarle postala spet bolj prepričljiva na kolesu? »Nič kaj posebnega ne bi izpostavljala, kot le preprosto zaupanje, da se bo enkrat začelo obračati na bolje. In se tudi je. Tako da si res želim, da bi ohranila stik z najboljšimi, ostala zdrava, opravila še kakšen dober trening za čim boljše noge in občutke na zadnjih dirkah,« se je nadejala. Tudi Klemenčičeva bi bila vesela pozitivnega zaključka sicer nesrečne sezone, v kateri pa je kljub poškodbam dosegla kar nekaj obetavnih rezultatov. Med njimi je tudi deseto mesto iz Windhama, ki je dobra tolažba za odstop na dirki v Kanadi, kjer je bila proga preveč zahtevna za njeno zdravstveno stanje in zlomljeno rebro.