Tiskane izdaje
Kolesarka nizozemske ekipe Rabo Liv Anouska Koster je doživela vročinsko kap in se zaletela v zaščitno ogrado, njena ameriška kolegica Chloe Dygert je bruhala v cilju, belgijskega mladinca Jasperja Philipsena so odpeljali v bolnišnico,
ko se je zgrudil od napora.
To je le nekaj primerov posledic skrajnih razmer, ki vladajo na kolesarskem prvenstvu v Dohi, kjer imajo zdravniki polne roke dela zaradi
dehidracije in vročinskih udarov.
Že vse odkar je Mednarodna kolesarska zveza (UCI) podelila Dohi organizacijo svetovnega prvenstva, so kolesarji opozarjali na nevarnost tamkajšnjih razmer, ki so nekaterim vendarle že dobro znane z dirke Po Katarju. Obenem so iskali možnosti, kako čim bolje prebroditi zahtevno vročino. »UCI res ni dobro premislila, ko nas je poslala sem. To nima nobenega smisla. Kakor da bi kronometer vozili v savni,« je bila ostra Roxane Knetemann, ekipna kolegica nesrečne Kosterjeve, katere padec je Rabu Livu odnesel kolajno v ekipnem kronometru. Njena rojakinja Chantal Blaak se je strinjala: »Še pljuča te bolijo. Že po 20 minutah smo bile povsem pregrete.« Podobne kritike so vodilni pri UCI poslušali ves teden in se trudili, a na koncu kolesarjem niti ni preostalo drugega, kot da se podajo v ta pekel in poskušajo kar čim bolje preživeti.
UCI je načrtovala, da bo nekoliko poznejši oktobrski termin že vremensko ugodnejši, vendar po dolgi sezoni utrujenim kolesarjem ni naredila velike usluge. Že pred prvenstvom je zbrala posebno skupino strokovnjakov (Anton Zasada, Olaf Schumacher, Sebastien Racinais, Juan Manuel Alonso), ki tekmovalcem zagotvaljajo ustrezno pomoč in jim svetujejo, kako se najbolje pripraviti na razmere. A so se ekipe večinoma znašle vsaka po svoje. Jim Miller je Američanom pripravil program – s savnanjem. »Aklimatizacijo smo začeli že konec septembra. Trenirali so v dolgih rokavih in toplih oblačilih, s savnanjem.« So prav zares poganjali pedala v savni? Ne ravno, so pa ogreli svoja telesa do temperatur, kot vladajo v Dohi. Zunaj so v toplem vremenu vozili pretirano oblečeni, nato pa so se še 30 minut potili v finski savni. Nekaj podobnega si je omislil tudi svetovni prvak v kronometru Tony Martin. Pred dirko se je zaprl v kopalnico in nastavil gretje na najvišjo temperaturo. Po dirki je dejal, da je bilo na kolesu celo lažje zdržati kot v kopalnici.
Slovenci prišli le dva dni prej
Vročina pa niti ni največja težava kolesarjev v Katarju, še hujša je velika vlaga, ki je narasla na tudi več kot 50 odstotkov. »Takšne dirke so nenavadne, čeprav smo kolesarji vajeni vsega hudega,« je dejal selektor slovenske ženske reprezentance Gorazd Penko in povedal, da so v ekipi BTC City Ljubljana za generalko ženskega kronometra opravili le pet kilometrov na tekmovalni hitrosti, dekleta pa so imela ob tem na voljo neomejene količine tekočine, pred treningom, med njim in po njem. »Pa je bila kljub vsemu naša najboljša po treningu dva kilograma lažja kot pred njim. Že samo na ogrevanju so dekleta spila dva litra tekočine, v 40 minutah. Pa smo bili v hlajeni stavbi.« Penko je tudi poudaril, da je bila izjemno pomembna prilagoditev na te vroče razmere, česar pa slovenska reprezentanca ni najbolje načrtovala. Primož Roglič je, denimo, s svojo nizozemsko ekipo Lotto NL-Jumbo v Doho pripotoval že teden dni pred dirko, prav tako večina kolesarskih velesil, Slovenci le dva dni prej. »Po petih dneh je že nekoliko bolje, že lahko hodiš po soncu. Žal si nismo mogli privoščiti, da bi pripotovali prej.«
Najbolj zahtevne in tudi nevarne so bile seveda preizkušnje v vožnji na čas, na cestnih dirkah je že bilo nekoliko lažje, čeprav je veliko polemik sprožila namera, da bodo nedeljsko člansko dirko v primeru visokih temperatur skrajšali za 100 kilometrov, na le 150 kilometrov. Mnogi, med njimi tudi dr. Schumacher, so menili, da za to ni potrebe. »Vročina na tem prvenstvu ne bi smela biti težava. Natančno spremljamo telesne temperature kolesarjev in doslej nihče ni presegel pretirane ravni,« je dejal. Ob tem ni rizična le višina temperatur ozračja, temveč UCI na treh različnih lokacijah natančno meri tudi vlago, moč sonca in vetra, ki kolesarjem povzroča še dodatne težave, a jim vsaj nekoliko hladi telesa. Tako bi ob nekoliko močnejšem vetru že dovolili »polno« dirko tudi pri 40 stopinjah Celzija. Tudi legendarni Eddy Merckx, ki je tesno vpet v organizacijo dirke Po Katarju, je prepričan, da vse skupaj ni tako hudo. »Pri 40 stopinjah dirkajo tudi v Kaliforniji in na Vuelti. Tukaj je manj kot 40 stopinj, poleg tega je vedno malo vetra. Zagotovo ne govorimo o nemogočih razmerah.«
Tabletka s senzorjem
Vročino v Dohi so so sicer nekateri izkoristili tudi za razvoj nekaterih novih tehnologij. Kolesarji so tako na sebi nosili termometre, prek katerih so jim nadzorovali pregrevanje teles in prek katerih bi lahko tudi preprečili vročinski udar. Ob tem so preizkusili tudi novost: odlični nizozemski kronometrist Tom Dumoulin je bil med tistimi, ki so pogoltnili majhno tabletko, ki je vsebovala toplotni senzor. Tableta se je pozneje sama razgradila in izloči iz telesa, v času dirke pa ekipi sporočala pomembne podatke o tem, kako vročina vpliva na sposobnosti kolesarja. »Že veliko teh podatkov imamo iz nogometa, tenisa in atletike, od kolesarjev pa še ne,« je o tem dejal dr. Olaf Schumacher.
