V labirintu slabih občutkov in rezultatov je hudo

Ljubljana – Od zmage na dirki Po Sloveniji in 9. mesta na Tour de France leta 2012 Janija Brajkoviča spremlja nepopisna smola. Začelo se je 2011., ko je na Tour prišel v vrhunski formi, a je že v peti etapi padel in si zlomil ključnico. Odtlej ga na največjih preizkušnjah spremlja Ate, grška boginja nesreče. Tudi na letošnjo dirko Po Sloveniji je prišel prepričan, da je v zmagoviti formi ...

Pred dirko je na enem od vzponov, na katerih preizkuša formo, dosegel precej boljši čas od tistega pred petimi leti pred Kriterijem Dauphine, na katerem je ugnal poznejšega zmagovalca Toura Alberta Contadorja in dosegel največjo slovensko zmago na dirkah WorldToura. Na Touru ga leta 2010 niso pustili v ospredje – moral je spremljati takratni labodji spev sila povprečnega Lancea Armstronga. Potem so se začele nesreče. Do odstopa na Touru 2011 le dvakrat ni končal lombardijskega gira. Odtlej je kar dvanajstkrat odstopil na največjih dirkah – po dvakrat na Touru, SP in Baskiji ter po enkrat na Giru, Romandiji, Poljski, Lombardiji.

V kraljevski etapi na Tri kralje ste v ledenem dežju »zmrznili«. To je ob padcih vaš najpogostejši razlog za odstope?

V dežju preprosto otrpnem. Mišice se skrčijo, prebava ne deluje. Ko me enkrat začne zebsti, je konec. V kraljevski etapi se mi je 80 kilometrov pred ciljem povsem ustavila prebava, tako da nisem mogel jesti niti piti. Komaj sem se držal največje skupine.

Razočaranje je bilo razumljivo, saj ste si obetali boj za zmago, ne pa 49. mesta, ki ste ga zasedli?

Ne iščem izgovorov in napak, a se mi vedno nekaj zgodi. Te kalvarije so moje breme. Srečo imam, da sem v ekipi, v kateri mi ne nalagajo dodatnega pritiska. Sam si ga delam.

Ate vas očitno nenehno opozarja, da delate nekaj narobe.

Ne vem. Veliko se poglabljam vase. Letos sem naredil vse, da bi bil za Slovenijo vrhunsko pripravljen. Pokazatelji so bili vrhunski. Če sem pri Astani padce z izogibanjem najbrž iskal, saj so se mi dogajali tam, kjer se niso nikomur, sem imel letos samo enega. Moram potrkati, dober občutek ...

Bili ste v Astani. Mogočna ekipa. Kaj je bilo narobe?

Nisem se ujel. Ni bilo prave komunikacije. Ni težava, če mi rečejo, da niso zadovoljni z menoj. Težava je, če dobiš elektronsko sporočilo od člana ekipe, ki ti pove drugo plat te komunikacije. Dvoličnost in negativno vzdušje sta me ubijala.

Športni direktor Giuseppe Martinelli je stavil na vas.

Z njim nisem imel težav, ker mi je želel dobro. Vendar pa on nima glavne besede. Razumeti pa je treba, da bo vsak direktor najprej poskrbel za svojo službo, preden bo branil kolesarja.

Od kje vam energija po toliko nesrečah?

Motivacijo najdem v treningu. Vidim, da sem zmožen doseči visoko tekmovalno raven. Upam, da bom do konca sezone našel izhod iz labirinta. Čakam na pozitiven rezultat, prepričan sem, da se bo krivulja takrat strmo obrnila navzgor.

To čakanje je mukotrpno, ubija športnikovo psiho.

Vsi, ki teh nesreč in kalvarij ne doživijo, si ne morejo predstavljati, kako težko mi je. Na srečo imam razumevajočo družino (Po Sloveniji je bila ob Brajkoviču ves čas vsa – od žene Monike do treh otrok in staršev – op. p.). Po eni strani me je sram, da ne dosegam tega, kar si želim in zmorem, po drugi pa si ne predstavljam, da bi se zbudil in ne bi šel na kolo.

Zakaj vas je sram. Ali ni normalno, da stopite korak nazaj in se z novo energijo potisnete naprej. Zakaj si nalagate negativne misli?

Ne nalagam si jih. Vsaj zavedno ne. Na dirko Po Sloveniji sem šel s pozitivno energijo in prepričanjem, da lahko naredim vrhunski rezultat. Ko pa doživiš takšen poraz, negativnim mislim ne moreš uiti.

Ustavil vas je leden dež. Zakaj o objektivnih težavah, ko vaše telo ne prenaša mraza, razmišljate kot o porazu, a ne o izgubljeni priložnosti?

Težava je v tem, da je bilo veliko takšnih dogodkov. Zavedam se, da se z razmišljanjem o porazih vame usidra negativna energija. Veliko razmišljam o vsem, kar se je zgodilo v zadnjih štirih letih. Morda je prav v tem največja težava.

Pri 31 letih prihajate v najboljša leta. Kako naprej?

Imam še enoletno pogodbo. Možnost je, da bomo šli v WorldTour, ker si sponzor želi svetovno prepoznavnost. Če ne bomo šli, se bomo trudili dobiti nekaj več dirk WorldToura. Rad bi prišel na enako raven kot leta 2012. Verjamem, da lahko. Res pa je, da časa počasi zmanjkuje.