Viking ne gre po poti kralja

Ko je pred enim letom Alexander Kristoff zmagal na klasiki Milano-Sanremo, ni privabil takšnega medijskega pompa, številnih ponorelih fotografov, televizijskih kamer, novinarjev in navijačev kot letos, ko je osvojil Flandrijo, drugega med znamenitimi petimi kolesarskimi spomeniki.

Za večino je bilo zmagoslavje postavnega Norvežana v Sanremu 2014 prej razburjenje nad nemočjo Fabiana Cancellare, Marka Cavendisha in Andrea Greipla kot pa spoznanje, da se je prvič v zmagoviti luči predstavil tekmovalec, ki si želi od malih nog osvojiti vse pomembne klasike. Čestital mu je le Cancellara, vsi drugi, premraženi od dežja in vetra, so odhiteli v avtobuse, češ da je imel fant srečo in takrat bil ob pravem času na pravem mestu. Vendar je bila zmaga na »Primaveri« zgolj največja med sedemnajstimi, kolikor jih je slavil lani. Navzlic dvema etapnima prvima mestoma na Touru, je tudi na največji predstavi ostal v senci uveljavljenih imen – šprinterskih asov Marcela Kittla in Cavendisha.

Letošnja zmaga na Rondi je naposled le prepričala skeptične strokovnjake, da je v Norvežanu ledenega obraza precej več, kot so sprva menili. Pred dirko je bilo namreč moč prebrati, da bo Flandrija brez dveh biserov oziroma šampionov zadnjega desetletja Cancellare in Toma Boonena kot španski nogometni derbi Barcelona-Real brez Lionela Messija in Cristiana Ronalda ali pač Wimbledon brez Rogerja Federerja in Novaka Đokovića. O izjemni predstavi, s katero je zmlel tekmece, pa pove vse naslov belgijskih komentatorjev: »Zmagoslavje brutalno močnega Kristoffa«. Čeprav so ga lovili najmočnejši možje Astane, Gianta, Lotta, BMC in Skya, je Norvežan v zadnjih 30 kilometrih trdovartno branil prigarano prednost petnajstih sekund. Ko je napadel, so bili navzoči presenečeni, saj so pričakovali, da bo le sledil najboljšim in čakal na šprintersko končnico. Nihče mu ni bil kos.

»Kristoff ni samo zelo močan, ampak je pravi norveški bojevnik, ki v šprinterskih zaključkih ne potrebuje vlaka,« opisuje prvega med zmagovalci v Katjuši športni direktor Vjačeslav Jekimov. Kristoffov očim in kolesarski guru Stein Orn, ki ga je pri šestih letih iz »nogometnega« Osla preselil v »kolesarski« Stavanger, omenja Alexandrovo odliko, da zna v stresnih zaključkih spretno krmariti med »šprinterskimi vlaki«. Orn, ki je bil športni direktor številnih norveških amaterskih ekip, pojasnjuje, da je Alexander neverjetno vzdržljiv. Po sedmih urah kolesarjenja je enako močan kot po prvi uri dirkanja. Pri Katjuši delajo veliko na tem, da mu organizirajo vlak za šprint. Prav zanimivo bo videti, kakšno energijo bo lahko sprožil, ko bo lahko spočit šprintal.

Po vsem, kar je pokazal na pomladnih klasikah v zadnjih treh letih – lani je bil Po Flandriji peti, na Pariz Roubaix pa deveti – je jasno, da je svetovno kolesarstvo dobilo novega velikana. Je specialist za klasike sodobnega kova, telesno močan in vzdržljiv ter hiter v šprintih. Za slabost so mu šteli vzpone na kratkih klancih. Po Flandriji je pokazal, da je na kratkih vzponih veliko bolj močan, kot so si tudi največji njegovi navijači mislili. Za razliko od Petra Sagana, ki ima talent in moč, je pretkan taktik, od Zdeneka Stybara pa denimo bolje prenaša pritiske. Od Johna Degenkolba, s katerim bijeta bitko za »novega kralja klasik«, pa ima v Katjuši precej boljše moštvo.

Kristoff pa ni prišel »od nikoder«. Da je izjemen talent za enodnevne dirke, je opozoril že leta 2007, ko je pri devetnajstih nastopil na prvenstvu Norveške. V šprintu je ugnal tudi Thora Hushovda. Prav »kralj Thor« je Kristoffov veliki vzornik. Vendar pa bo »viking Kristoff« težko šel po njegovi poti. Medtem ko je bil Hushovd, svetovni prvak iz leta 2010, šprinter in odličen v vožnji na kronometer (ni zmagal na niti eni od velikih klasik), konkurenco pa je ugnal v štirinajstih etapah na treh največjih dirkah (deset na Touru), pa se je Kristoff osredotočil na pet velikih spomenikov. Manjkajo mu še trije: Pariz-Roubaix, Liege-Bastogne-Liege in Po Lombardiji.