Vsi želijo bežati, zato je bil Polanc hitro »pečen«

Kranj – Ni si še dobro oddahnil po vrnitvi iz Pariza, kjer je po treh tednih na 54. mestu in 7. med mladimi kolesarji končal največjo kolesarsko dirko doslej, že pakira kovčke za naslednji vrhunec. Jan Polanc bo eden od slovenske četverice na olimpijski cestni dirki v Riu, zato tudi v teh dneh pridno poganja pedala, da zadrži dobro pripravljenost s francoskih cest.

Še poln vtisov s te najtežje dirke se pravzaprav kar težko že osredotoči na olimpijsko, ki zelo razgibana in hribovita prav tako ne bo enostavna. Z reprezentančnim kolegom Matej Mohoričem sta včeraj v Kranju že premlevala njene značilnosti, seveda pa je ob druženju s predstavniki domačega kluba KK Sava beseda v glavnem tekla o nedavno končanem Touru. Da je to najbolj stresna dirka, kar jih je izkusil, je med drugim dejal Polanc, ki se sicer že lahko pohvali tudi z etapno zmago na eni od tritedenskih preizkušenj. A kot je dejal, je bila v Italiji zgodba drugačna. »Na Giru se lahko v kakšni etapi malo bolj sprostiš, zlasti na ravnini, tukaj pa smo se tudi v teh preizkušnjah borili z vetrom, za glavo pa je to bilo še težje. Ekipe so ves čas v boju za dober položaj. Poleg tega skušajo v beg vsi. Nekateri, ki se ne borijo za skupno uvrstitev na Giru, po določenem času odstopijo in se pripravljajo dalje. Tukaj pa noče nihče domov,« je razmišljal 24-letni kolesar italijanske ekipe Lampre-Merida.

Sicer je o francoski pentlji slišal že veliko, vseeno pa ni natančno vedel, kaj pričakovati. Rezultatsko je bil neobremenjen, v največji meri skušal pomagati glavnemu adutu v ekipi Južnoafričanu Louisu Mentjesu, ki je končal na osmem mestu, vozil iz dneva v dan, vmes pa iskal priložnosti za pobeg. A je bilo to vse prej kot enostavno. »V 15. etapi mi je sicer uspelo pobegniti, a hitro mi je zmanjkalo moči. Nikoli ne veš, kaj bo. Skoki iz ubežne skupine se začnejo že 100 km pred ciljem, nihče se ne boji napasti, ni složne vožnje v begu in sam sem bil tako hitro 'pečen'. Nisem pričakoval, da bo tako težko iti v beg. Malo je treba imeti tudi sreče, biti sem moral tudi precej potrpežljiv in ne skakati za vsakomur, počakati na pravi trenutek.«

Kot je dejal, mu bo v spominu najbolj ostala prva, krstna etapa, pa tudi predzadnja, sobotna, po kateri se je že lahko veselil, da lahko naredi kljukico pod veliki Tour de France. Kot najtežjo preizkušnjo je sicer označil Mt. Ventoux (»Ne zaradi vzpona, temveč zaradi vetra, s katerim smo se borili prej.«), pa tudi prva gorska etapa v Pirenejih je bila zanj zelo mučna. Imel je slab dan, v začetku dirke so ga namreč mučile tudi bolečine v stegenski mišici leve noge. A je to počasi minilo in v tretjem tednu se je tako pravzaprav počutil najbolje. »Tedaj je že kar šlo, tudi rezultate sem dosegal najboljše. Mislil sem, da bom Tour težje preživel,« je dejal, zadovoljen, da si je prislužil tudi pohvale ekipe, v kateri je pedala poganjal skupaj z Luko Pibernikom.

Njegova dobra forma je kajpak odličen obet tudi za OI, kamor se danes pozno zvečer odpravlja peterica, ki bo nastopila na cestnih dirkah; ob Polancu in Mohoriču še Simon Špilak, Primož Roglič in Polona Batagelj. »Pravega počitka si zdaj ne smem privoščiti, ostati moram v pogonu. Tako skušam več počivati le po treningih, grem na kakšno masažo več, skušam storiti kar se da. Noge so zaenkrat dobre, če bo tako ostalo, bom zadovoljen.«