Za prijatelje si je treba čas vzet – tudi na Franji

Nismo bili najhitrejši, a smo vsi – tudi tisti iz našega kluba, ki so se vozili v drugih skupinah velike in male Franje – maraton končali brez padca.

Objavljeno
13. junij 2017 02.03
Miha Hočevar
Miha Hočevar
Parkirišče pred Milleniumom ob 8.00. To je zadnja leta naša zborna točka na nedeljo, ko je na sporedu Franja. Tudi to nedeljo smo se tam dobili tisti, ki sicer ob sredah skupaj v dresih Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana 1887 vozimo »runde« po polhograjskih hribih. Bil je čas za zadnje dogovore, kdo bo kolesaril s kom, v kakšnem tempu, kakšno »strategijo« bomo ubrali na cesti.

Pri sebi pa sem odganjal zadnje dvome o tem, kako bom prestal ta vsakoletni izziv, ki ne glede na to, kolikokrat sem ga že opravil, vedno dvigne adrenalin in zastavi kopico vprašanj. Sem dovolj dobro pripravljen, sem pravilno polnil glikogenske zaloge v mišicah, da kolesarski ponos ne bo preveč ranjen že nekje na poti od Logatca do Godoviča in da predvsem ne bo kolapsa tam nekje okoli Škofje Loke. Testna vožnja dva tedna poprej je nakazala, da so skrbi odveč, prav tako aplikacija strava na mobilnem telefonu, ki mi je zadnje mesece pihala na dušo z doseženimi osebnimi rekordi. A družbenim omrežjem pač ne gre slepo verjeti, četudi so podprta s podatki z GPS, senzorjev za hitrost, kadenco in srčni utrip. Na dan F se ti lahko vse obrne na glavo, predvsem če se sam s kolesa zvrneš na glavo. In to je bila največja skrb, na Franji se mi doslej še ni skrivil niti las, kaj šele kakšen del moje najljubše karbonske igrače. Padca, okvare ali gumi defekta na njej še nisem okusil, statistično gledano je torej le še vprašanje časa, kdaj se bom znašel med osmoljenci maratona, ki jim vsa pričakovanja in priprave v hipu izpuhtijo po asfaltu.

Štartni šprint

Napetost je naraščala, ko se je bližal štart, še posebej, ker je bil to pot skok v neznano. Ni nas več čakala zaprta vožnja do Brezovice, med katero je bilo mogoče dodobra ogreti noge, preden je šlo »zares«. Prvič se je »dirka« začela že v BTC, kar se je kljub številnim pomislekom o morebitnem prerivanju in padcih izkazalo za zadetek v polno. Štartni šprint morda ni bil najbolj prijeten, predvsem za tiste, ki se prej nismo dovolj ogreli. Noge, pljuča in srce so bili (pre)obremenjeni, zato pa toliko manj živci, po ljubljanskih ulicah ni bilo običajnih zamaškov na ovinkih in zoženjih cest ter posledično tudi ne zoprnih zaviranj, pospeševanj in padcev.

Nova štartna hierarhija je tudi bolj smiselno razporedila udeležence. Skupaj nismo bili več toliko po starosti, temveč predvsem po kolesarskih zmogljivostih, in po tem načelu smo sestavili tudi naše klubske skupine. Na štart smo se skupaj podali Tone, Keith, Boštjan in moja malenkost, ki smo se kolesarsko že spoznali do obisti in vemo, da smo si bolj ali manj enakovredni, ponavadi nas loči le boljša ali slabša dnevna forma. Dogovor pa: ne dirkamo na čas, temveč vozimo tako, da v cilj prikolesarimo skupaj, če bo le šlo. Ker v drveči karavani ne bomo vedno skupaj, se počakamo na vrhu vrhniškega klanca in nato nadaljujemo skupaj. Vajo ponovimo še na vrhu Kladja. Če bo kateri od drugih naših klubskih soborcev zdržal naš tempo, pa toliko bolje.

Načrt se je nekoliko sfižil že na poti z Vrhnike v Logatec. Na vrhu klanca smo bili vsi domala skupaj, Keith je zamah z roko, naj počaka, razumel kot gesto – ti kar pojdi. In je odbrzel solidnemu rezultatu naproti. Drugi smo počakali Srečka, ki ni bil daleč zadaj. Hitra skupina nam je pobegnila, a ostali smo skupaj in lahko uživali v kulisi, ki je unikatna za Franjo. Najbrž ni rekreativnega maratona na svetu, na katerem bi se zbralo toliko gledalcev in navijačev ob progi. V Italiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem takšne množice pozdravljajo vrhunske kolesarje na največjih dirkah, pri nas smo očitno bolj zagreti za spodbujanje tistih, ki bolj sopihamo. O izvoru te slovenske posebnosti ne bom razpredal, občutek sploh ni slab, če te kdo vzpodbuja v trenutkih, ko ti merilec srčnega utripa kaže, da bi bilo najbrž bolj zdravo, če bi pedala vrtel malenkost počasneje.

Od pokojne krave do poskočne veverice

Nekje po Logatcu se je Franja zame razvijala v popoln kolesarski dan, razmere so bile odlične, tempo znosen, klubski kolegi smo bili še bolj ali manj na kupu, padcev tudi še ni bilo videti. Nemir je, ko smo iz Idrije zavili proti Cerknem, začela vnašati misel na najtežji del trase, vzpon na Kladje. Tu smo se morali prvič izogniti kolesarju, ki so ga oskrbovali ob robu ceste, nedaleč stran smo bili predlani priča enemu najbolj nenavadnih prizorov v zgodovini maratona Franja. Karavana je morala tedaj obiti kravo, za katero se je tragično končal padec z visokega napušča na cesto. To pot je bila zame nevarnejša veverica, s katero sva imela bolj intimno bližnje srečanje. Na enem od prvih ovinkov spusta s Kladja je priskakljala čez cesto naravnost pred moje kolo, pri tej hitrosti bi se zanjo lahko končalo usodno, zame pa vsaj precej boleče. A zavore so prijele, zadnjo gumo pa je odneslo le toliko, da sem se še obdržal na kolesu.

To je bil najbolj kritičen trenutek, ki smo ga doživeli s klubskimi prijatelji. Tudi zato, ker nismo rinili z glavo skozi zid in ker smo si vzeli čas drug za drugega. Tiste, ki niso imeli svojega najboljšega dne, smo počakali na Kladju. Del »izgubljenega« časa pa nam je pomagal nadoknaditi Robi, Tonetov prijatelj, inštruktor spinninga širokih stegenskih in mečnih mišič, ki je na poti proti Gorenji vasi hitro, a varno rezal zrak, da smo manjše skupine lovili drugo za drugo. Tu so se, žal, začeli tudi neprijetni prizori. Zvok siren rešilcev je postal stalnica, ob cesti so ležala kolesa in njihovi skrušeni jezdeci. Do Škofje Loke so na zdravniško oskrbo odpeljali 34 takšnih, ki so si zlomili ključnico, je kasneje v cilju zaupal Jože, eden od rednih udeležencev naših sredinih rund, ki je tokrat sedel v spremljevalnem avtomobilu.

Mi smo na srečo prekolesarili vse »čeri«, padli pa smo na limanice mladcem v dresih Roga. Postavili so se na čelo skupine, najbrž z namenom, da bi nam pomagali pri narekovanju tempa. A so ga pred Škofjo Loko pošteno navili in skupina se je pretrgala. Gospodje zgodnjih ali pa tudi malo poznejših srednjih let smo se pognali v divji lov za njimi, saj smo upali, da nam bodo nudili udobno zavetrje tja do Ljubljane, a so fantje že pili okrepčilne napitke ob cesti v Škofji Loki, ko smo upehani pribrzeli za njimi.

Pot smo nadaljevali brez njih, je pa zato veliko dela v ospredju opravila mlada dama v dresu ženske profesionalne ekipe BTC City Ljubljana, za kar smo ji še danes hvaležni. Skupaj smo brez nezgod prikolesarili do cilja. Previdnost pa ni odveč do zadnjega metra, to je na boleč način lani ugotovil Tone, ki je do zadnjega ovinka s Šmartinske ceste proti BTC vodil skupino, se nato odmaknil na levo in ga je pokosil nadobudni šprinter v boju za uvrstitev od 400. do 500. mesta. To pot smo takšne spustili naprej ter se družno pripeljali v cilj. Nismo bili najhitrejši, a smo vsi – tudi tisti iz našega kluba, ki so se vozili v drugih skupinah velike in male Franje – maraton končali brez padca. Tako smo, ko smo se družno lotili rehidracije s hmeljevimi napitki, lahko spet bili – kot je naš klub prekrstila moja boljša polovica – veseli kolesarji.