Zarja Černilogar (1989–2016)

»Če bi nas zdaj videla tvoja mama, bi me ...« mi je švigalo po mislih ob naši zadnji skupni dogodivščini. Za razliko od večine drugih ta ni bila kolesarska, tokrat smo dobesedno plezali do javnosti skritega, a izredno čudovitega slapa, ki se bohoti za zadnjo skalo v tisti neimenovani soteski. Zaradi poškodbe zapestja, ki se je vlekla preko celega poletja, je imela Zarja eno roko še v povojih, a to je ni ustavilo. Radovednost in ljubezen do narave pa tudi avanturistični duh so jo gnali globlje proti čudovitemu padcu vode. Takšna je bila Zarja – odločna, da pride do cilja, in tudi poškodbe je pri tem niso ustavile.

Zarja je ljubila gore, to je očitno podedovala od svojih staršev. A samo lepi pogledi na vrhove ji niso bili dovolj, iskala je nekaj bolj razburljivega. Hitrost in premagovanje samega sebe sta ji dala veliko odgovorov. Že v mladosti se je našla v alpskem smučanju in bila dovolj hitra, da se je uvrstila v otroško in kasneje mladinsko reprezentanco. V srednji šoli je odkrila kolo, sprva klasično gorsko, nato pa spustaško, in se podala na pot, ki je čez nekaj let vodila do vrhunskih rezultatov ter svetovno odmevnih dosežkov.

Njena spustaška kariera se je začela strmo vzpenjati v letu 2011, ko je nanizala prve uvrstitve v deseterico na dirkah evropskega pokala, upravičeno pa se je lahko pohvalila tudi z 12. mestom v svetovnem pokalu. Naslednjo sezono je naredila korak višje in se približala vrhu evropskega pokala. V sezonah 2013 in 2014 pa je v dresu Črnega trna naravnost zablestela. Dvakrat zapored je osvojila evropski pokal v spustu, v svetovnem pokalu pa dosegla deseto, deveto in leta 2014 v francoskem Meribelu še osmo mesto. Zmage na domačih tekmovanjih in prvenstvih je štela bolj tako »čez palec«. Bilo jih je veliko, njene ambicije pa so bile na mednarodni ravni.

A v svetovnem pokalu višje ni šlo, čeprav je še naprej dosegala lepe rezultate. Po prestopu v ekipo Unior Tools Team je imela dvakrat zapored povsem ponesrečen začetek sezone, obakrat s poškodbo, ki jo je prisilila v daljši počitek. A predala se ni – v letošnji sezoni je z zlomljeno dlančnico celo zmagala na državnem prvenstvu.

Njeni dosežki v kolesarstvu ne bodo nikoli pozabljeni, bolj kot sami rezultati pa je pomemben njen prispevek pri razvoju ženskega kolesarstva in kolesarstva nasploh, saj je na stezicah širom Slovenije veliko deklet in fantov, ki vidijo v njej vzornico. Sama ni živela le in samo za kolo, pridno je tudi študirala ter si vzela čas za prijatelje in družino. Resnično je vedela, kaj je pomembno, in našla pravo ravnovesje med vsemi svojimi ambicijami.

Pogrešali bomo njen nasmeh in njeno pozitivno energijo. Znala je prisluhniti ljudem, če pa se je bilo treba hecati, je bila prav tako v prvi vrsti. Vprašanj ji nikoli ni zmanjkalo, prav tako ne optimizma. Ko je padla na treningu ali dirki, ni bila prehitra, to se ji ni zgodilo zaradi kakšne druge težave, ampak je bilo »drevo preblizu«. Padce je znala obrniti v nekaj pozitivnega in se iz njih učila, modrice je sprejemala povsem po moško, ko pa je pri visoki hitrosti zletela s proge, se je pobrala in le pobrisala prah s sebe. Nato je zagrabila kolo in šla naprej proti cilju.

Vesel sem, da tisti dan v soteski nisem bil »odgovorna oseba« in nisem ustavil poti do konca soteske. Na ta način je Zarja doživela še enega od svojih fantastičnih užitkov. V hladni vodi je čutila, da zares živi. Ironično je v enem svojih zadnjih zapisov na družabnih omrežjih citirala Benjamina Franklina, ki je rekel, da »večina ljudi umre pri petindvajsetih in jih pokopljejo pri petinsedemdesetih.« Usoda je zanjo izbrala drugačno pot, neobičajno, ker je bila tudi sama zelo neobičajna. In takšno Zarjo smo imeli in jo bomo imeli radi ter jo pogrešali.