Tiskane izdaje
Ljubljana – Matej Mohorič se je bil zaradi padca na dirki Po Katarju in zloma komolca prisiljen odpovedati načrtovanemu programu dirk, katerega vrhunec bi bil nastop Po Kataloniji. Z okrevanjem ne bo hitel, ampak sledil naravni poti, da se čimprej vrne na dirke.
Če bo vse šlo brez težav, naj bi se na kolo vrnil že čez dva tedna, na dirke pa čez dobrih pet ali šest tednov. »Glavo imam pokonci, tako da sem to nesrečo vzel kot sestavni del dirkanja. Na uvodni etapi je šlo zelo dobro, dokler ni prišlo do padca. Noge so se dobro vrtele, v vetru sem se počutil močnega. Rezultatskih ambicij pa nisem imel. Prišel sem trenirat za marčevske in aprilske dirke ter seveda pomagat ekipi Lampreja,« je pred leti dvakratni svetovni prvak v mlajših kategorijah povedal o namenu nastopa na katarskem touru, na katerem je bil, z Markom Kumpom in Luko Pibernikom, podrejen prvemu šprinterju moštva Sachu Modolu.
Prvi del sezone se mu je tako sfižil. Vrhunec je načrtoval za dirko WorldToura Po Kataloniji, ki bo med 21. in 27. marcem. Sicer pa je imel v programu še dirkanje v Omanu in na »Belih cestah« Toskane, aprila pa še klasike Po Flandriji, Pariz–Roubaix in Zlata Amstlova dirka. Osredotočil se bo na drugi del sezone, olimpijske igre v Riu de Janeiru in jesensko EP v Švici. O svetovnem prvenstvu do 23 let, na katerem po novem lahko nastopijo tudi profesionalci, ne razmišlja. Trasa v Katarju in tudi čas prvenstva mu ne ustrezata. A tudi, če bi mu bila trasa pisana na kožo, bi raje nastopil v elitni konkurenci.
Za Mohoriča se je v zimskem obdobju veliko spremenilo. Zamenjal ni samo kluba in okolja, ampak tudi način razmišljanja. V Cannondalu je preizkusil ameriški način dojemanja kolesarskega športa, v Lampreju pa se je vrnil s slovenskim kolesarjem veliko bolj domačo italijansko miselnostjo. V novi ekipi se odlično počuti. »Vzdušje je povsem drugačno kot pri Američanih. Sobo si delim z Janom Polancem, kar je zame še dodaten bonus,« je povedal o vzdušju v ekipi, ki je slovensko obarvana kot še nobena prej v WorldTouru. Pojasnil je tudi, zakaj v minuli sezoni ni napredoval tako, kot bi od tako nadarjenega kolesarja pričakovali. »V Cannondalu smo imeli veliko skupnih priprav, na katerih je treninge vodil trener ekipe. Imel je nekoliko drugačen način dela, kot sem ga vajen in za katerega vem, da deluje. Posledično je bila tudi moja telesna pripravljenost na nižji ravni. Ko sem videl, da moram trenirati drugače, kot bi si želel, mi je delovna morala padla. V novi ekipi imam glede svoje telesne priprave povsem proste roke in s trenerjem Milanom Erženom se odlično ujameva. Mislim, da bo vloženi trud prej ali slej poplačan,« Mohorič verjame, da ga poškodba ne bo ustavila oziroma da ima za seboj dovolj dobro bazo, da bo v nadaljevanju sezone vrhunsko dirkal. Testi pred začetkom sezone si bili najboljši doslej.
Matej Mohorič, optimističen in zgovoren, kakršen pač je, je govoril tudi o bolnišnici v Dohi. Pravi, da bi ji pri nas iz zornega kota naših bolnišnic lahko rekli »hotel s petimi zvezdicami«. Tudi osebje je vrhunsko, zdravniki pa najboljši evropski. »Pravijo, da je operacija potekala zelo dobro,« ni skoparil s pohvalami večinoma evropskih zdravnikov in osebja v Dohi.
