Tiskane izdaje
Zagreb – Če bi Makedonci včeraj premagali Gruzijo, bi se jim odvalil velik kamen od srca, prinesli pa bi tudi olajšanje slovenski reprezentanci. Obe moštvi bi si namreč že zagotovili pot v Lille in si lahko ob današnjem medsebojnem soočenju privoščili sproščeno razmišljanje o možnih tekmecih v osmini finala EP. Tako pa bo šlo precej bolj zares.
Makedonci imajo v Zagrebu podobne težave kot Gruzinci, ki vztrajajo, da bi bili povsem pri vrhu, če bi vsaka reprezentanca smela imeti le sedem ali osem košarkarjev. Kadrovske omejitve jih silijo k čim manjšemu številu menjav, kar prej ali slej občutijo nosilci igre. Današnji tekmeci slovenskega moštva bi bili po treh kolih EP povsem pri vrhu skupine C, če bi upoštevali njihove rezultate, dokler so imeli dovolj moči. Proti Grčiji so minuto pred koncem tretje četrtine zaostajali za pet točk, slednjič pa izgubili z 18 točkami razlike. Nizozemsko so ugnali, a po prednosti 43:29 tik pred polčasom s precejšnjimi težavami, proti Hrvaški pa so ob glavnem premoru vodili z dvema točkama naskoka, drugi polčas pa izgubili za 20 točk. Omagali so tudi včeraj proti Gruziji.
Selektor Marijan Srbinovski ima pač minimalistično zakrpano zasedbo, ki bi jo moral po prvotni zamisli voditi Aleksandar Džikić. Nekdanji Krkin strateg, po novem z zanimivim čopkom na »neuravnoteženem« lasišču, zdaj vsak dan spremlja makedonske tekme, vendar s tribun, saj ga je vodstvo nacionalne zveze z novim predsednikom Petrom Naumoskim na čelu odstavilo tik pred začetkom priprav. Tudi sam se verjetno sprašuje, kaj bi lahko potegnil iz reprezentance, ki je bila pred štirimi leti senzacionalno četrta na stari celini, a ne more več računati na nadzvočno hitrega Boja McCalebba niti na Todorja Gečevskega, Pera Antića in Gjorgjija Čekovskega pod košema. Z njimi bi bila makedonska pesem precej bolj vesela, a še vedno ne bi jamčila uspeha, kar dokazuje 21. mesto na EP 2013. Po razpadu ansambla pa je omejena na brenkanje na nekaj strun.
V prvih nastopih na EP makedonska izbrana vrsta ni mogla prikriti odvisnosti od metov za tri točke in številnih omejitev, ki so jo postavile na 22. mesto po številu doseženih točk in skokih ter 19. pri asistencah. Bolje se je odrezala obramba (14.), čeprav je nižje število doseženih točk tudi posledica počasnejšega ritma igre. Hitrejša igra bi zahtevala mlajše noge in daljšo klop, o kateri Srbinovski sanja sleherno noč. Zaman. Še vedno se boji sleherne sekunde počitka za organizatorja igre Vlada Ilievskega, ki mora pri 35 letih vleči in braniti, ali težav z osebnimi napakami centrov.
Poleg 215 cm visokega Predraga Samardžiskega ima sicer tudi naturaliziranega krilnega centra Richarda Hendrixa, za katerega so Makedonci pričakovali, da bo pod obročema postoril za moštvo toliko kot nekoč Bo McCalebb na zunanjih položajih. Toda Američan v Zagrebu ne igra na ravni svojega življenjepisa, v katerem je zapisano, da je igral za evroligaše Maccabi, Milano in Lokomotiv Kuban ter da je poleti prestopil k Unicaji. V prvih treh tekmah je zbral le 12 točk, od katerih jih je deset dosegel v dvoboju z Nizozemsko. Tolaži pa se lahko, da sta razočaranji tudi njegova rojaka Dontaye Draper in Jacob Pullen, ki v Zagrebu branita barve Hrvaške in Gruzije.
Kaj bi postoril Bryant Dunston v slovenskem dresu, lahko le ugibamo, za Makedonijo ima Jure Zdovc povsem dovolj adutov. »Za slovo od Zagreba bomo igrali s čvrsto in trdo ekipo. Makedonci imajo dobrega trenerja, izkušenega dirigenta Ilievskega, ki drži vse niti in pri svojih letih še vedno igra na visoki ravni, solidno zapolnjena centrska položaja in dvojčka Stojanovski v vlogah zunanjih strelcev. Zelo pa je pomembno, da so kompaktni, saj vsi dobro vedo, kaj je njihova naloga. Dobro se bomo pripravili, toda tekem ne dobivaš na sestankih. Še vedno moram pogosto spomniti naše fante, naj igrajo agresivno po celem igrišču. Upam, da dvoboj z Grčijo ne bo pustil prevelikih posledic, pričakujem pa zmago,« pravi slovenski selektor.
