Argentinski zvezdnik, ki ni nogometaš

Slovo je napovedal že večkrat, v upokojitvi ga vidijo tudi mnogi navijači, toda Emanuel Ginobili vztraja naprej. Prihajajoči petek bo dopolnil 40 let, toda za argentinskega košarkarskega veterana ni ovir, da ne bi v ligi NBA vztrajal še 16. sezono v dresu San Antonia.

Dolgo že sveti zvezda Emanuela Ginobila, a prvič je zares zasijala proti Unionu Olimpiji. Bila je to prva sezona nove evrolige 2000/01, Olimpija je prišla do četrtfinala in na obeh tekmah proti Kinderju je bila mlada ljubljanska ekipa blizu zmage ter uvrstitvi v polfinale. Drugačne načrte pri bolonjski zvezdniški zasedbi je imel Ginobili, saj je zadel odločilni trojki za zmago v Bologni (80:79) in Ljubljani (81:79), Kinder pa je zatem tudi osvojil novoustanovljeno evropsko tekmovanje.

In kakšna zmota – eden vodilnih slovenskih televizijskih reporterjev tistega časa je le malo pred tem posmehljivo dejal, da italijansko moštvo ne more biti vredno niti piškavega oreha, če ima za glavnega igralca Argentinca. A kdo bi mu zameril, če smo takrat poznali predvsem argentinske nogometaše: Gabriel Batistuta, Juan Sebastian Veron, Javier Zanetti, Diego Simeone, Hernan Crespo … In nič kaj drugega, kar premore Argentina.

A da znajo Argentinci še kako dobro metati na koš, je marsikdo spoznal prav zaradi Ginobilja, skoraj istočasno pa je odraščal cel kup izvrstnih argentinskih košarkarjev. V isti sezoni, v kateri je Ginobili zablestel pri Kinderju, je denimo v finalu evrolige zaigrala Tau Ceramica s Fabriciem Obertom in Luisom Scolo, v ligi NBA sta že igrala Pepe Sanchez in Ruben Wolkowyski, uveljavljena v Evropi sta bila Hugo Sconochini in Alejandro Montecchia, malce mlajši so bili Andres Nocioni, Pablo Prigioni, Walter Herrmann, Carlos Delfino … In ne samo, da so kasneje skupaj sestavili kvalitetno moštvo, ampak je bila argentinska reprezentanca strah in trepet vseh tekmecev.

Nič manj uspešen ni bil Ginobili med najboljšimi v ligi NBA. Gregg Popovich pri San Antoniu je med prvimi prepoznal, da lahko izvrstne igralce najde tudi zunaj Združenih držav Amerike, predvsem pa košarkarje, ki niso hitri le v nogah, ampak tudi v glavah. Prav takšen je Ginobili, ki zaradi atraktivne, predrzne in pametne igre navdušuje navijače že skoraj dve desetletij. S San Antonijem je bil kar štirikrat prvak lige NBA (2003, 2005, 2007 in 2014), v prihodnji sezoni pa bo že 16. sezono nosil dres Ostrog iz Teksasa.

Njegov najljubši uspeh je nedvomno zlata olimpijska kolajna z Argentino leta 2004. Ginobili je v Atenah briljiral s vrhunskimi potezami, ki jih je znal povezati v konstantne igre do vrha Olimpa. Skupaj s Obertom sta tudi edina Neameričana v vsej košarkarski zgodovini, ki imata zlato olimpijsko kolajno in šampionski prstan lige NBA. Kaj lahko bi imela popolno zbirko, če Argentina leta 2002 ne bi izgubila v finalu svetovnega prvenstva proti Jugoslaviji, toda tedaj se je Ginobili poškodoval v polfinalu (zvil si je gleženj, ko je doskočil na nogo Dirku Nowitzkiju). V finalu je zato odigral le nekaj simboličnih minut, pa še tam bi Argentina osvojila svetovni naslov, če Jugoslaviji ne bi občutno pomagali sodniki. Na istem SP je Argentina kot prva ugnala Združene države Amerike, odkar od leta 1992 zanjo igrajo zvezdniki lige NBA.

Argentinci so se Jugoslaviji (takrat Srbiji in Črni gori) oddolžili dve leti kasneje na olimpijskih igrah. Pomerili so se takoj v prvem kolu skupinskega dela, Srbi in Črnogorci so vodili za točko, toda Ginobili se je v zadnjih sekundah pognal v protinapad in zadel za zmago pri padcu ob zvoku sirene. Argentina je zatem šla povsem do konca, Srbija in Črna gora pa se ni več pobrala in je izpadla že po prvem delu tekmovanja. Argentina je sicer na poti proti vrhu v polfinalu znova ugnala tudi ZDA (Duncan, Iverson ...) z nepozabno moštveno predstavo.

Čeprav v Argentini vsi fantje igrajo nogomet, je bila Ginobiliju usojena košarka. Njegov oče je bil predsednik lokalnega košarkarskega kluba, zato je skupaj z bratoma Sebastianom in Leandrom večino časa preživel v bližnji dvorani. Najmlajši Emanuel je kazal največ talenta, toda sprva je poslušal očitke, da igra zgolj zato, ker je predsednikov sin, a zavistno lajanje je kmalu potihnilo, saj je Ginobili strmo napredoval, zato so ga hitro našli italijanski poznavalci, kar pa ni noben slučaj zaradi mnogih povezav med Argentino in Italijo.

S slovensko košarko ni bil povezan zgolj zaradi dveh odločilnih metov proti Olimpiji, ampak je imel med kariero še štiri slovenske soigralce. Pri Kinderju si je garderobo delil z Matjažem Smodišem in Sanijem Bečirovićem ter pri San Antoniu z Radoslavom Nesterovićem in Benom Udrihom. A kdo bi vedel, morda je s kakšnim slovenskim potomcem igral že v mlajših letih doma v Argentini.