Bečirovič čuti obveznost le do Pipana

Ljubljana – Ko je Sani Bečirovič pred dvema dnevoma obelodanil, da se, kot kaže, ne bo več vrnil v Iran, je dal prosto pot domišljiji in moral se je postaviti v obrambni položaj glede morebitne vrnitve k Unionu Olimpiji. Da ta ni sama po sebi umevna, je jasno že zaradi plitke blagajne stožiškega kluba, a tudi sicer obe strani o tem še nista rekli niti besede.

»Pred desetimi dnevi sem bil sicer v stiku z Ljubljančani, da se jim pridružim samo na treningih preden se vrnem v Iran. S trenerjem Alešem Pipanom sva nato govorila tudi po telefonu, vendar ima toliko obveznosti in tekem, tako da smo stvar preložili in do danes ni še nič novega. Seveda sem pripravljen na pogovor,« je sprva potrdil Bečirovič, ki zdaj nejevoljno ugotavlja, da je kratka petkova izjava doživela vrsto napačnih tolmačenj in da z njo nikakor ni sporočal, da želi za vsako ceno vnovič obleči Olimpijin dres. Bržkone čuti tudi grenkobo ob spominu, kako se je iztekla njegova zadnja epizoda v Ljubljani, a po drugi strani je zdaj na čelu ljubljanske zasedbe človek, ki ga je pravzaprav postavil na košarkarski zemljevid – Aleš Pipan.

»Če do koga, potem res čutim neko obveznost v karieri le do Alija, ker mi je dvakrat pomagal v ključnem trenutku moje športne poti. Najprej me je kot mulca izstrelil proti vrhu v Laškem, potem pa me ravno v času po veliki poškodbi vzel v reprezentanco za EP 2005, ko so bili vsi proti temu. Pripravljen bi bil torej na pogovor o Olimpiji, a zato, ker tam sedi človek, ki mi je toliko pomagal. Sam mi je sicer konec oktobra dejal, da bi me rad videl v svoji zasedbi, a je rekel, naj mu dam čas, odtlej pa o tem nisva več rekla besede, še manj sem govoril s kom drugim iz kluba. Vendar naj poudarim, da ne vem niti, ali je Union Olimpija ta čas zame realna opcija,« Bečirovič pojasni, da se je pred dvema tednoma obrnil na svojega nekdanjega trenerja, ker je iskal sredino, v kateri bi lahko treniral. V zadnjem času je bil teden dni gost pri Rogaški, zdaj si je začasni dom našel na treningih Slovana.

Previdnost v njegovih besedah delno izhaja iz dejstva, da iranske zgodbe še ni formalno končal. Prav tako pa ni stoodstotno prepričan, ali so bile vzrok za prekinitev sodelovanja zgolj finančne težave njegovega kluba. »Še pred 14 dnevi so mi Iranci zatrjevali, da je vse urejeno, da mi pripravljajo dokumente za vizum, potem pa je sledilo sporočilo, da razpadajo in je klub pred bankrotom. Moj prvi odgovor je bil, da jim ne bom delal težav, če mi poplačajo, kar se je nabralo med mojim čakanjem doma. V resnici pa bom to verjetno težko zahteval, saj ne vem, kaj sploh lahko stori FIBA, kakšen je njen vpliv pri poslih v Iranu,« pojasni Sani Bečirovič, ki priznava, da ga najbolj muči pomanjkanje tekem in igralnega ritma.

»Ne glede na to, da imaš občutek, da si v formi, ti igra manjka. In zato bo zame prednostno, da si v naslednjih desetih dneh najdem rešitev, da se spravim v igralni pogon. Vsak od nas bi seveda rad ostal doma, kjer pa sta seveda le dve možnosti – ob Olimpiji še Krka. Ker sta obe moštvi dobro popolnjeni, je zato o tem težko govoriti. Je pa moj drugi dom Italija in zato tudi prva želja,« dodaja 32-letni Bečirovič, ki je na Apeninskem polotoku opravil krajšo epizodo že konec prejšnje sezone, ko je po koncu lige v Iranu zaigral za Sassari.