Tiskane izdaje
Ljubljana – Pri Unionu Olimpiji so se pred sezono resda zavedali svojih omejitev in pri razkrivanju ambicij sramežljiveje kot običajno oznanili željo po naskoku na drugi del evropskega pokala, obupani navijači pa se zdaj že sprašujejo, ali ne bi bilo nemara bolje sezone končati že konec prejšnjega leta in vse sile usmeriti v preživetje v ligi ABA. Toliko bolj, ker tudi ob porazu z Nižnjim Novgorodom ni bilo zaznati večjega premika v igri Ljubljančanov.
Union Olimpija se bo ob koncu te sezone lahko tolažila, da se je v evropskem pokalu s pokončno držo postavila po robu tekmecem s praviloma precej dražjimi igralskimi zasedbami, a bo imela tudi dovolj razlogov za obžalovanje. Njen položaj bi bil pač precej drugačen, če bi znala vnovčiti vodstva v izdihljajih tekem, a za to bi vendarle potrebovala kakšnega izkušenega ali razpoloženega igralca več v igralskem kadru, ki je v tej sezoni po sili ekonomskih razmer v Stožicah doživel še en pomladitveni val. Pa tudi merico ali dve več ambicioznosti in krvoločnosti, s katero bi lahko izničila podhranjenost v individualni kakovosti. Je mar ta odšla za zadnjimi evroligaškimi rodovi, se sprašujejo najbolj nostalgični med njenimi privrženci, ki se ne morejo znebiti vtisa, da je Ljubljančanom v tej sezoni vse bolj vodilo čim nižji poraz in ne vsaj minimalna zmaga. Zlasti v drugem delu evropskega pokala.
Že res, da so s prehodom v drugi krog prišli tudi bolj uveljavljeni in zahtevnejši tekmeci, a športnika določa njegova ambicioznost, iskanje alibijev ob že izpolnjenem prvotnem cilju sezone pa kvečjemu lahko vzame težo doseženemu. Na roko jim seveda ne gre niti dogajanje v ligi ABA, kjer jim je začela voda močno teči v grlo in jim s tem odvrnila pozornost od evropskih nastopov, niz poškodb, v katerega se je zapletlo po kakovosti omejeno moštvo, pa je še zategnil vrv okoli ljubljanske zasedbe, ki zdaj z muko čaka še zadnja tekmeca v evropskem pokalu, Maccabi in Unics. Kar 30 prejetih točk v uvodni četrtini z Nižnjim Novgorodom zgovorno priča o »zavzetosti« pri obrambnih nalogah, pri katerih se je močno poznala odsotnost Gregorja Hrovata, edinega res robustnega visokega igralca Ronaldsa Zakisa in Mitje Nikolića, na katerega je v obrambi v reprezentanci denimo stavil nekdanji selektor Jure Zdovc.
Rusi so tudi tokrat v obrambi brez težav prebijali prvo ljubljansko linijo, ki se je še toliko bolj razrahljala ob kanonadi Victorja Rudda, zanašanje na mete za tri točke pa se hitro sprevrže v nevarno igro na srečo, kot se je izkazalo tudi ob tokratnem gostovanju, ko so zadeli le v štirih od 19 poskusov. Ljubljančani pač ne slovijo po svojih atletskih sposobnostih, zato jim preostane le agresivna igra, če pa ob nihanju predstav njihovih najbolj izkušenih igralcev še ta ne pride do izraza, je iztržek štirih zaporednih porazov v drugem delu neizogiben. Od Blaža Mesička, Vasilija Vučetića, konec koncev tudi izkušenejšega Luke Rupnika, ki je sprva ostal brez igralnih minut na račun zadnjega prišleka Dawana Robinsona, nato pa obsedel na klopi zaradi poškodbe, pač ni pričakovati, da bodo ladjo iz razburkanega morja povlekli v varen pristan.
